Praznovanje dneva posvečenega življenja v župniji

»Te tvoje jaslice so letos čisto Foucauldove,« je bila poznavalska in zdaj že lanska ugotovitev s. Tine, ko je v kapeli zagledala sveto družino v neke vrste šotoru. Malo kasneje je mojo pozornost prebudila drobna knjižica Bog je ljubezen. Avtor? Hmm, Karel de Foucauld. Med drugim je zapisal: »Takoj, ko sem začel verovati, da Bog je, sem razumel, da ne morem drugače, kakor da živim le zanj: moj redovni poklic se je porodil v tistem trenutku kakor moja vera: Bog je zelo velik! Med Bogom in tem, kar ni Bog, je neizmerna razlika!«
Te jaslice so me na dar Božjega učlovečenja spominjale vse do svečnice, ko redovniki praznujemo dan posvečenega življenja. Karlove besede pa še kar odzvanjajo, ker je v njih veliko mojega doživljanja redovnega poklica. NE MOREM DRUGAČE. Prav veliko mi pomeni, da celotna Cerkev praznuje skupaj dan posvečenega življenja.
V naši stolni župniji v Mariboru redovnice praznujemo skupaj z župnijskim občestvom. Župnik Marko Veršič vsako leto poskrbi, da se zberemo pri nedeljski sveti maši in skupaj praznujemo. Niti epidemija ni prekinila te tradicije. Letos je bila ta nedelja 30. januarja. Uršulinke, Marijine sestre, skupnost Loyola in šolske sestre smo kot običajno na ta dan sodelovale pri bogoslužju.
To je zmeraj priložnost, ko nas župljani še malo bolje spoznajo, župnik Marko pa zna zmeraj zelo lepo ovrednotiti našo navzočnost v župniji na tak način, da če se mi prej ni zdelo nič posebnega, da smo in molimo, začutim, da je to pravzaprav res nekaj zelo pomembnega. Letos je povabil župljane, da februarja darujejo eno mašo za redovnice.
Pred epidemijo smo se poveselili tudi pri skupnem kosilu po maši. Zdaj župnik Marko najde ustvarjalne načine, da nas obdari in nam v imenu župnije pokaže hvaležnost. Najprej in predvsem gre seveda hvaležnost Bogu, da nas je poklical in da smemo biti Njegove priče.
Zapisala in fotografirala s. Polonca Majcenovič