Vsak duhovnik, redovnik, redovnica ve za zgodbo svojega poklica. Vendar se zgodba
duhovnega poklica nikdar ne da povedati do kraja. Poznamo le naš človeški del zgodbe; a
Božji delež, ki je neprimerno večji, pozna le Bog.
Nekoliko se mi je odkrila skrivnost poklica, ko mi je mama pisala pol leta potem, ko sem
naredila prve zaobljube: »Že zdavnaj sem te obljubila Bogu, in sicer takrat, ko si prejela sv.
krst. Bila sem navzoča …« Vsako življenje je Božji dar. Velik Božji dar pa je življenje otroka,
ki ga je Bog podaril staršem po dolgih letih čakanja. Zavedam se, da je moje življenje sad
molitve in trpljenja mojih staršev ter Božjega usmiljenja. Starši so me, komaj sem zagledala
luč sveta, že darovali Tistemu, od katerega so me prejeli. Takrat, ko sem postala Božji otrok,
je Bog položil v mojo dušo tudi kal poklica. Nikdar prej mi mama ni omenila, da me je že pri
krstu obljubila Bogu, nikdar me ni nagovarjala za redovniški poklic. Bog sam si je poiskal
pot, na kateri je pokazal, da je sprejel mamino velikodušno daritev.
Božji klic
Kako sem zaslišala Božji klic? Nič posebnega ni bilo. Božji posegi se zgodijo tiho, mirno,
skoraj neopazno, preprosto. Šele pozneje lahko odkrijemo čudovito vodstvo Božje
previdnosti.
V Petrovčah so se v bližini božjepotne Marijine cerkve naselile po vojni razkropljene šolske
sestre. Ne spominjam se, da bi pritegnile mojo pozornost. Otroci smo jih imeli radi zaradi
njihove dobrote in prijaznosti. Dokler …
Bilo je proti koncu osmega razreda, ko še nisem vedela, za katero srednjo šolo naj se odločim.
Ena od sester me je neko sredo popoldne po končanem verouku povabila k sebi in me
vprašala, ali bi hotela postati katehistinja. Svetovala mi je, da bi bilo najbolje, če grem v
gimnazijo in nadaljujem študij na teološki fakulteti. Sredi šestdesetih let je bil poklic
katehistinje pri nas še redkost. Ob slovesu mi je še rekla, da bi kdaj lahko postala tudi
redovnica.
To je bila prva jasna spodbuda in od tedaj me misel, da me Bog morda kliče v samostan, ni
več zapustila. Obdobje štiriletnega šolanja na gimnaziji je bilo hkrati obdobje štiriletnega
iskanja življenjske poti in prepoznavanja duhovnega poklica.
V osnovni šoli sem želela postati učiteljica. Poklic katehistinje se mi je zdel še privlačnejši. V
maju sem pri vaški kapeli zbirala otroke k šmarnicam, molili smo, peli in včasih sem jim
pripovedovala spodbudne zgodbe, ki sem jih slišala pri verouku ali kje prebrala. Gospoda sem
prosila, da bi postala dobra katehistinja, ne pa toliko, da bi spoznala, ali me Bog kliče v
samostan. Nekaj časa sem se navduševala tudi nad tem, da bi šla v misijone.
V zadnjem letniku gimnazije sem že kolikor toliko jasno slišala klic v redovništvo. Proti
koncu šolskega leta, ko bi se morala pripravljati na maturo, sem v sebi bojevala zadnjo bitko
za poklic. Doživljala sem hudo stisko, veliko molila in jokala. Čutila sem, da moram z vsem
srcem odgovoriti na Božjo ljubezen, a na drugi strani sem se bala svoje krhkosti. Toda Bog mi
je dajal moči in zaupanja vanj.
Po maturi sem v zahvalo za spoznanje, da me Bog kliče v samostan, v julijski vročini od
doma peš romala k Mariji Pomagaj na Brezje. 26. julija 1970 sem prišla na duhovne vaje za
dekleta v Repnje. Hkrati je bil to tudi dan prihoda v samostan. Težko je bilo slovo od doma, a
Bog mi je dal moči, da sem premagala vse ovire. Čez mesec in pol sem že bila sprejeta v
noviciat … Kaj pa kandidatura in postulatura? Dobila sem spregled … Predstojnice so
upoštevale, da sem bila povezana s šolskimi sestrami v Petrovčah.
Vse je šlo tako hitro in popolnoma sem se prepustila Bogu, naj naredi z menoj, kar hoče.
Nisem razmišljala, v katero redovno ustanovo me Bog kliče. Pokazal mi je pot k šolskim
sestram, ki so bile v naši župniji.
Ljudje ob poti do poklica
Na poti do poklica občudujem čudovito vodstvo Božje previdnosti tudi po ljudeh. To so
najprej moji starši, predvsem mama, ki je v mladosti tudi želela v samostan, a ji je vojna to
preprečila in se je pozneje poročila. Pri nas doma je bila zdrava pobožnost, prepletala sta se
delo in molitev. Rada sem hodila k maši in verouku, pomagala v cerkvi in sodelovala pri
bogoslužju.
Močno je name vplivala teta, mamina sestra, ki je bila ena sama dobrota in žrtev za druge.
Vedno sem težko odhajala z obiska pri njej. Po smrti svojega očeta, za katerega je nesebično
skrbela, je več kot petdeset let stara tudi sama odšla v samostan in v njem preživela
petinštirideset let.
V naši župniji smo imeli tudi zelo dobre duhovnike. Bog mi je odprl srce, da sem bila
sprejemljiva za njihovo oznanilo.
Pomemben delež na moji poti do poklica so imele tudi petrovške sestre. Ena od njih se je tisto
sredo popoldne rahlo dotaknila kali redovnega poklica v meni. Ni mi čisto neznano, kako so
sestre, večinoma same starejše, goreče molile zame, da bi se jim pridružila. A nobena me ni
kakorkoli nagovarjala.
Poklic je darovanje in hvaležnost
V samostanu sem več kot petdeset let. V veri in zaupanju v Božjo pomoč sem sprejemala
službe in odgovornosti. Mladostne sanje o delu z otroki pri verouku in sploh v pastorali se mi
niso uresničile, čeprav je bilo to po pedagoški izobrazbi in katehetskem tečaju že »na dosegu
roke«. Tedaj se je pokazala potreba po redovnici, ki bi delala v pisarni … To delo opravljam
vse do danes. V začetku sem se zelo težko sprijaznila s tem, da nisem v katehezi, a Bog mi je
kmalu dal veliko milost. Ob odlomku iz Lukovega evangelija na veliki četrtek pri krizmeni
maši – posebno vrstica Lk 4,18 –, me je Bog osvobodil »mojih načrtov«. Podarjeno mi je bilo
spoznanje, da me on pošilja na delo, da ne grem iz lastne pobude, ne zato, da uresničim svoje
načrte, temveč njegove. Gospod sam mi je pokazal, da ni toliko pomembno moje delo, ampak
molitev in darovanje življenja. Že v noviciatu sem naredila namen, da želim svoje življenje
darovati za Cerkev … Bolj kot bi si lahko predstavljala, je moje življenje po čudovitem
vodstvu Božje previdnosti bogato in izpolnjeno.
Rada sem redovnica, šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja. Rada imam sestre in
skupnost, provinco in kongregacijo. Želim še naprej služiti, kolikor časa bo Bog hotel.
s. Mira Rožanc
10. januarja 2022
Fotografija: s. Martina Štemberger, 25. januar 2022