Dragi prijatelji,
v evangeliju današnje nedelje (Mt 22,1-14) Jezus pripoveduje priliko o kraljevi svatbi, ki jo pove zaradi razočaranja nad velikimi duhovniki in farizeji. Jezus jih opominja glede njihove hinavščine, oni pa so, namesto pokore in spreobrnjenja, zaprli svoja srca in iskali priložnost, da bi ga ubili.
V priliki kralj povabi goste na svatbo svojega sina. Kralj se potrudi in jih povabi kar dvakrat, a so le-ti prezasedeni z vsemi drugimi vsakdanjimi obveznostmi. In ne samo to – nekateri gredo celo tako daleč, da se izživljajo in ubijejo služabnike, ki jih po kraljevem naročilu pridejo vabit. Ti gostje predstavljajo Jude, posebej farizeje in pismouke, ki niso sprejeli Jezusa in s tem Božjega kraljestva. Tako so zakrknili svoje srce, da niso prepoznali časti in lepote Kraljeve gostije. Nato pa kralj na široko odpre svoja kraljeva vrata – za vse, ne samo za Jude, pač pa tudi za pogane. In prav to se zgodi po Jezusovem vstajenju, ko naroči svojim učencem, naj gredo po vsem svetu in naredijo vse narode za Njegove učence (prim. Mt 28,19).
V priliki Jezus omenja tudi svata brez svatovskega oblačila. Lahko bi pomislili, da revež ni imel denarja, da bi si ga kupil, ali pa morda ne časa, glede na to, da so ljudi tako na hitro poklicali. In zdi se, da je kralj zelo krut in krivičen. Vendar če smo pozorni, vidimo, da se kralj zanima zanj – naslavlja ga s prijateljem ter ga sprašuje, kako je prišlo do tega, da je brez svatovskega oblačila. A on molči in ne želi odgovoriti. Glede na kraljevo radodarnost in skrb mu zagotovo ne bi bil problem kupiti svatu oblačilo, če bi ga ne imel. Pa tudi sam bi si ga lahko izposodil pri katerem od sosedov … A očitno se svatu to ni zdelo vredno oz. potrebno …
Sedaj pa smo na vrsti mi. Bog tudi nas vabi in kliče na gostijo svojega Sina, na večno gostijo v nebesih. Kako bomo odgovorili? Smo prezasedeni? Se nam zdi brez veze? Ali smo vabilo vzeli zares in želimo nanj pozitivno odgovoriti? Bog nam daje popolno svobodo. Hrepeni po tem, da bi ga sprejeli, da bi prišli k Njemu, da bi nam lahko podaril vse dobrote in milosti, da bi lahko okušali Njegovo brezpogojno ljubezen in usmiljenje … A ne bo naredil nič proti naši volji. Zato, dragi prijatelji, ustavimo se in poglejmo, kaj je tisto, kar je zares vredno v našem življenju. Kaj daje tisti pravi, žlahtni okus in katera je pot, ki nas bo pripeljala na cilj – k sreči in izpolnjenosti našega življenja.
s. Urša Marinčič