Pridi, Sveti Duh. Res pridi.

Jezus je apostolom pred svojim vnebohodom naročil, naj ostanejo v Jeruzalemu in tam počakajo na Očetovo obljubo, o kateri so slišali od njega (prim. Apd 1,4). 40 dni se jim je prikazoval in jim govoril o Božjem kraljestvu. Tik preden je odšel v nebo, je spregovoril o tej obljubi. Za kakšno obljubo vendar gre? Povedal jim je, da bodo krščeni v Svetem Duhu, ampak kdo bi vedel kaj točno to pomeni? Kadar nam pove določene stvari oseba, ki ji zaupamo, nimamo večjih težav s tem, da ne bi še naprej vztrajali in malo počakali, ko še ni vse jasno in ne vemo kako točno se bo odvijalo naše življenje v prihodnosti. Apostoli Jezusu vsekakor SO zaupali. Niso imeli potrebe, da bi vse vedeli in imeli vse pod nadzorom, saj je prav zaupanje Bogu tisto, ki v nas odpira poti svobode in nas osvobaja tesnobnosti.

Imamo v življenju kakšno takšno izkušnjo, ko se je zdelo, da na noben način ne bomo zmogli niti koraka, potem pa se je tiho, od nekje ali od Nekoga, približal mir in ovil naše skrbi in dvome v eno samo smer: »V redu je, šlo bo, zmogel bom«?

Nekaj podobnega se je zgodilo apostolom. Na binkoštni dan so, kot jim je obljubil Jezus, prejeli Svetega Duha, ki je spremenil njihovo življenje v življenje preprostih pričevalcev za Jezusa Kristusa. Na binkoštni dan se je dalo krstiti približno 3000 Izraelcev, ki so poslušali Petra v krogu enajsterih apostolov (prim. Apd 2,41). In o čem je Peter govoril, da je bil tako prepričljiv? Morda je to zelo zanimivo vprašanje za nekoga, ki bi rad za vero navdušil svojega prijatelja ali sorodnika, a ne gre in ne gre. Kaj delam vendar narobe, kako da ne prepričam? Peter je govoril o Jezusu, da je on Gospod in Mesija. Prav nič drugega in nič težkega, kompliciranega ali teološko zahtevnega. Govoril je z jasnimi besedami, ki so bile presvetljene in podkrepljene s Svetim Duhom. Pustil se mu je voditi. In podobno se mu lahko pustimo voditi tudi mi. Odpremo srce in prosimo z največjim zaupanjem, ki ga premoremo: »Pridi, Sveti Duh!«

Zgodilo se bo nekaj zelo ustvarjalnega. Postali bomo orodje v Božjih rokah. Iznajdljivo, ustvarjalno in pogumno orodje, ki zmore ne glede na svoje omejenosti narediti točno tisto, kar Bog ve, da zmoremo storiti.

Res mislimo, da ne zmoremo nekomu odpustiti? Sami ne, samo kaj pa  v moči Svetega Duha?

Res mislimo, da si ne upamo poiskati službe, v kateri bi bolje služili Bogu? Sami mogoče ne, samo kaj bi se zgodilo, če bi si upali zaupati, da nam bo Sveti Duh dal prav ta pogum, ki ga potrebujemo?

Res mislimo, da bo šlo naše življenje v prazno, če se bomo odločili podariti življenje tej in tej osebi v zakonu ali Bogu kot duhovnik ali redovnik? Ja, spet, naj pride ta Sveti Duh in naredi tako, da bo šlo, da ne bomo obtičali na mestu.

Pridi torej, Sveti Duh! Res pridi.

s. Polonca Majcenovič

Kategorija: duhovno
Oznake: duhovno
Prejšnji prispevek
Nedelja Dobrega pastirja
Naslednji prispevek
Pesem Pridi, pridi Sveti Duh
Meni