Prošnja ali zahteva

Hočem, da …, hočem … hočem. Ko slišim to besedo, slišim zahtevo, ukaz: naredi mi …, daj mi …, pridi … itd. Je to, kar nekdo zahteva, dobro, koristno ali le uveljavljanje svoje volje? Je v ospredju jaz in moja volja ali tudi misel na dobro drugega? S takim odnosom si podrejam drugega. Tako, kot se nam dogaja v medčloveških odnosih, se lahko zgodi tudi v odnosu do Boga. Za dosego svoje volje, svojih ciljev lahko imam Boga le za služabnika, ki uresničuje moje želje.

V Markovem evangeliju (10,35‒45) poslušamo pogovor med Jezusom in učenci. Jakob in Janez hočeta, da Jezus usliši njuno prošnjo, da bi »sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus pravi: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Njun odgovor: »Moreva.« Učenca vidita le slavo, njun pogled je usmerjen le k dosegu cilja, ne vidita pa poti do njega.

Oglasijo se še drugi učenci, jezijo se nanju. Verjetno ne zato, ker vedo, kaj pomeni prošnja učencev, ampak ker imajo tudi oni enako željo. Na vse to dogajanje pa Jezus odgovarja: »Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«

Gospod, nauči me prav prositi. Prositi z odprtostjo, da se zgodi to, kar ti hočeš, kar ti veš, da je zame dobro. Naj bo moja prošnja kot prošnja sleporojenega: Gospod, če hočeš … Naj se pri tebi učim biti vedno le služabnik.

s. Terezija Tomazin

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: duhovno
Oznake: duhovno
Prejšnji prispevek
Vse dam in grem za Jezusom
Naslednji prispevek
Sinodi na pot
Meni