(Prvo)obhajancu

Nik je prvič prejel Jezusa v srce. Zanj je nastalo tole voščilo. Na nek način pa je namenjeno vsem prvoobhajancem in ne le njim: vsem nam, ki smemo biti obhajanci.

Kar je prvo, je posebno, preprosto zato, ker je prvo. V spominu nam ostaja prvi šolski dan, prvi vzpon na Triglav, prvi zmenek, prva peka kruha, prvi dan v novi hiši …

Nekaj posebnega je bilo prvo sveto obhajilo. Bilo je doživeto. Z domačim župnikom smo se nanj skrbno pripravili. Bilo je lepo, saj smo ga dočakali s preprostimi otroškimi srci, brez odvečnih pričakovanj. Skupaj s prijatelji smo se veselili prvega srečanja z Jezusom v zakramentu. Posebno je bilo, ker je bilo prvo.

A koristen je bil vsak šolski dan, krepi in sprošča nas vsak vzpon na goro, srce je vztrepetalo na vsakem zmenku, kruh iz druge ali stote peke je enako okusen in nasiten, v hiši nam je toplo in domače vsak dan …

Nekaj posebnega je vsako obhajilo. Doživeto je lahko vsako, le da je priprava nanj malce drugačna. Lepo je, če ga dočakamo z otroškimi srci in v družbi prijateljev, združenih v Cerkvi. Vsako obhajilo je srečanje z Jezusom. Vsako obhajilo je vir veselja. Je posebno.

s. Ema Alič

Kategorija: duhovno
Oznake: duhovno
Prejšnji prispevek
Gospodove milosti
Naslednji prispevek
Drobno seme
Meni