Veliki torek. Dnevi pred Veliko nočjo prinesejo več umirjenosti, ne glede na kopico predprazničnih opravkov. Me, sestre, smo med velikonočnimi prazniki več v župnijski ali kateri drugi cerkvi pri obredih, mašah in molitvi. Namesto redne jutranje maše imamo več časa za premišljevanje Božje besede.
Vedno znova me nagovarja to naše zgrinjanje v praznično okrašeno cerkev. Še moje praviloma redno zamujanje k pevskim vajam, ki jih je zdaj malo več, se znajde v paketu hvaležnosti za to, da sem z bolj ali manj znanimi verniki zbrana pred oltarjem. Teh občutkov povezanosti z drugimi brati in sestrami v Kristusu se spomnim še iz otroštva in mladostništva.
Takšna je moja religija, povezana in občestvena. Prav žal mi je, da ima danes beseda religija pogosto negativen prizvok in ni ravno moderno biti religiozen. Z zanimanjem sem prebrala članek o Petih prednostih religije pred duhovnostjo. Mogoče me je še bolj pritegnil podnaslov Mogoče zdaj potrebujemo religijo bolj kot kadarkoli. Avtorja je nagovorilo pričevanje enega od povabljenih na njegova predavanja o duhovnosti, in sicer juda: »Vem, da se imate mnogi med vami bolj za duhovne kot religiozne, in vem, da ima osebna duhovnost veliko prednosti. Vendar imam na to drugačen pogled. Menim, da je religija boljša od duhovnosti. In vedno bolj verjamem, da je to tako.«
Kakšna je razlika med religioznostjo in duhovnostjo? Religioznost vključuje delovanje, ki je v večji meri usklajeno z nauki in običaji skupine. Duhovnost se bolj osredotoča na posameznikovo osebno in izkustveno iskanje. Skupno religioznosti in duhovnosti je sveto: nekaj, kar traja večno ali kar vzbuja strahospoštovanje ali spoštovanje.
Poglejmo rezultate raziskav. V ZDA jih zanima, kako se razvrstijo njihovi anketiranci. Možnosti so: (1) tako religiozen kot duhoven, (2) duhoven, vendar nereligiozen, (3) religiozen, vendar neduhoven, in (4) niti religiozen niti duhoven. Število tistih, ki navajajo, da so bolj duhovni kot religiozni, se je povečalo z 18,5 odstotka leta 1998 na 33,6 odstotka leta 2020. Izsledki raziskav kažejo, da je moderneje biti samo duhoven. Meni pa to prikliče nasmeh na obraz: »Spet nisem moderna!« Ampak sem rada nemoderna, ker to pomeni tudi kaj dobrega. Naj nadaljujem z dognanji članka, ki pa samo potrjujejo moje osebne izkušnje. Religija ima tudi edinstvene prednosti na psihosocialni ravni.
Religija vključuje skupnost. Ljudje, s katerimi se srečujem v cerkvi in župniji, imajo podobne vrednote in vedenje. Z naraščajočim individualizmom sta izolacija in osamljenost v porastu in sta pogosto prepoznani kot gonilna sila za vse več psiholoških motenj. Ljudje smo bitja, ki imamo močno potrebo po pripadnosti. To je zdravo, to je tisto, kar je za nas dobro.
Religija ljudi izpostavlja različnim perspektivam. Verske skupnosti lahko vključujejo posameznike, ki so morda med seboj presenetljivo različni. V cerkvi je na primer prostor za bogate in revne. Drug drugega obogatimo s svojo različnostjo.
Religija vključuje pomembne obrede. Verske ustanove nosijo s seboj zgodovino in obrede, ki jih prenašajo iz roda v rod. Ko se ljudje povežejo s tem, kar nekateri morda dojemajo kot »starodavno«, lahko doživijo občutek globokega pomena ali spoštovanja. Poleg tega lahko obredi stabilizirajo življenje ljudi, s katerimi zaznamujejo različne čase v letu ali osebno zgodovino. Obredi so lahko še posebej dobrodošli v prehodnih časih, kot so rojstvo, smrt, poroka in drugi »obredi prehoda«.
Religija pogosto vključuje glasbo. Sakralna glasba lahko ima svoje edinstvene prednosti, saj more nekatere ganiti vse do solz. To je del bogoslužja ali molitve, ki mi lahko zelo pomaga bolj zbrano doživljati Boga, utegne pa me hitro odvrniti. Meni to slednje najprej pove telo. Ne počutim se dobro, kadar me glasba ali petje pelje v razburjenost in nelagodnost. Krivec je lahko hrup ali neuglašeno petje.
Religija poudarja skupnostno delovanje. Religije so igrale ključno vlogo pri ustvarjanju prvih bolnišnic, zdravstvenih centrov, šol in domov za starejše in tiste s posebnimi potrebami. Posamezniki, ki pomagajo pri takih prizadevanjih, lahko čutijo več smisla v življenju. Pravzaprav lahko pomagajo narediti svet boljši. Osebne sreče bo več, kadar ne bom vsega denarja porabila za dopust na morju in izpolnitev vsake najmanjše otrokove želje, ampak ga bom del namenila v dober namen. Res? Res, tudi to dokazujejo raziskave.
Vse to ne zanika, da religijske institucije ne morejo biti problematične. Lahko so, še zlasti, kadar gre za fundamentalizme. Potem govorimo o izoliranosti, zastarelosti, legalizmu, skratka znajo biti takšne skupnosti škodljive.
Ko se približujem sklepu tega prispevka, še razmišljam, ali ni neumno pisati o prednostih religije v času, ko po medijih mrgolijo objave o zlorabah v Cerkvi. Okrog cerkvenih praznikov se teme berejo podobno slastno, kot smo nekoč rano zjutraj po nočnih dogodivščinah kupovali tople žemljice v pekarni. Še do trgovin niso prišle tako dobre, kot so bile. Je bolje biti kar lepo tiho? Prav med tem pisanjem je »poštar splet« dostavil članek iz Dela z naslovom Niti nune niso nedolžne. Po takšnem branju te mine, da bi kakšno mimoidočo nuno sploh še pozdravil ali ji namenil prijazen pogled. Upam, da ne posplošujemo, ker to bi bilo podobno predvidevanju, da vsi dedki zlorabljajo svoje vnukinje, ker vemo na primer za enega, ki je to storil pred tridesetimi leti.
Kako je torej z našo religioznostjo ali duhovnostjo? Katero od štirih možnosti v petem odstavku bi izbrali? Jaz izberem prvo. Pa ne samo zato, ker mi je že od nekdaj blizu IN, vključevanje tega in onega. Jezus je Bog IN človek. Svojo duhovnost lahko v polnosti živim v religijskem občestvu, s katerim skupaj praznujem in slavim Boga. Kako dobro dene, kadar – spet – prihitim k maši in me še pred vstopom v cerkev kdo objame. Po maši pa drug drugega vprašamo, kako smo. Tako preprosto je to, prednosti so, pomanjkljivosti tudi. V vsem tem pa je Vstajenje.
s. Polonca Majcenovič
Foto: Razpelo v spovednici sv. Leopolda Mandića v Padovi