V večernem času hodim po ljubljanskih ulicah. Prizori mi otežijo srce. Nekdo posmehljivo kriči za mano. Ne razumem točno, kaj mi govori. Tam malo naprej dva mlada, ki se na ulici kar vsem na očeh strastno otipavata. Prešine me: Je med njima prostor tudi za spoštljivo bližino? Nekaj ulic naprej se mi pridruži starejši gospod in mi začne jezno pripovedovati o svojih slabih izkušnjah z duhovniki. Ne uspem razbrati, ali naj mu verjamem ali pa si le izmišljuje, da bi name stresel svojo jezo na Cerkev. Pogovor nikamor ne pelje, zato se ga nekako rešim in hodim naprej. Malce, no, že precej otežena razmišljam to in ono … Sprejemajo zakon o evtanaziji. Radiu Ognjišče so izbrisali TikTok profil zaradi objave o uničevanju zastavic v bran lepoti življenja. V vladi zmeda … Kam vse to pelje? Kaj bo z našo družbo? Kaj z mladimi? …
Te misli, doživetja in skrbi zvečer izročim Gospodu. Naslednje jutro mi da odgovor, ko preberem Božjo besedo 30. nedelje med letom (1 Tes 1,5-10).
Božja beseda spregovori o spreobrnjenju Tesaloničanov. Spomnimo se, da je bil Pavel (torej tudi sam začetek krščanstva) v času, ko se je visoko razvita kultura stare Grčije (in Rima) vse bolj očitno oplajala s »kulturo« razuzdanosti, tudi takrat (kot nam je znano iz današnjih dni) pod krinko svobode. Apostol Pavel to na več mestih zelo nazorno opiše (1 Kor 5, Gal 5 …).
Tokrat pa beremo o Tesaloničanih, ki so sprejeli vero. Odvrnili so se od malikov, da bi služili živemu in resničnemu Bogu. V njem so našli rešitev iz zagledanosti vase in lastne užitke, rešitev iz iskanja neomejene svobode, vere v to, da jih bo uživaštvo osrečilo, napolnilo z nečim, kar čutijo, da jim manjka. Beremo o Tesaloničanih, ki so bili otroci svojega časa. A so našli pot do evangelija ali pa recimo raje: evangelij je našel pot do njih.
Ta beseda me napolnjuje z upanjem. Spomin na zgodnjekrščanske čase me bodri, da je rešitev tudi za naš čas. Upanje me vodi v molitev za vse ljudi tega sveta, še posebej naše domovine. Še posebej za mlade, ki so primorani odraščati v kulturi, kakršno smo kot družba oblikovali. Tudi zanje je rešitev. Nekoč, nekako jih lahko Bog najde, jih evangelij nagovori, se jih dotakne odrešenje. Tako se je v zgodovini že dogajalo. Kličem Svetega Duha na vse ljudi, ki jih srečujem. Vabim vse, ki prebirate moje besede, da kličemo skupaj.
Še enega poudarka ne spreglejmo. »Kajti od vas je Gospodova beseda odjeknila ne samo po Makedoniji in po Aháji, ampak se je vaša vera v Boga razširila po vseh krajih, tako da nam o ničemer ni treba govoriti.« (1 Tes 1,8) Tudi mi, kot piše Pavel za Tesaloničane, živimo svoje krščanstvo zares, povsem tako kot smo poklicani. In tako naj se po delovanju Svetega Duha širi oznanilo Kristusove svobode še med mnoge ljudi.
s. Ema Alič
Pixabay