Obisk sester bosansko-hrvaške province ob jubilejnem letu kongregacije
V četrtek, 9. maja 2019, smo se sestre, ki letos obhajamo jubilej redovnega življenja, bisernega s. Ozana, in zlatega: s. Milka, s. Danica, s. Angela, s. Božena, s. Metoda, s. Janja in s. Mateja, v veselem razpoloženju s kombijem Rudi Tursa, ki ga je vozil g. Vinko, odpravile na romanje v Bosno.
Do tega romanja je prišlo, ker se je vodstvo naše mariborske province odločilo, da bomo v jubilejnem letu, ko obhajamo 150-letnico naše kongregacije, kot sestre matične province, v manjših skupinah obiskale podružnice drugih provinc, kamor so pred mnogimi leti prišle sestre iz materne hiše v Mariboru. Kot prva je skupina nas jubilantk obiskala podružnice bosansko-hrvaške province v Bosni, in sicer: Livno, Visoko, Vareš in Sarajevo.
LIVNO
V Livno smo prispeli 9. maja popoldan, po sedmih urah vožnje, ki pa so nam med molitvijo, petjem in pogovorom kar hitro minile. Sestre so nas prijazno sprejele, postregle s kosilom in nam predstavile svojo skupnost.
V Livno so prve sestre iz Slovenije prišle leta 1931 in prevzele skrb za gospodinjstvo v frančiškanskem samostanu, kjer je bil tudi noviciat. Danes tu delujejo štiri sestre. Leta 2002 pa so sestre v neposredni bližini zgradile svoj samostan, posvečen Kristusu Kralju, kjer sedaj živi 19 sester. Tu je nekaj starejših sester, nekaj sester poučuje verouk v državni šoli in v župniji. Od leta 2003 deluje vezilnica cerkvenih paramentov, v kateri dela tudi naša so-novinka s. Mladena Vučković, in smo bile še posebej vesele srečanja z njo. Ena sestra vodi glasbeno delavnico, kjer imajo otroci iz Livna in okolice možnost za učenje raznih inštrumentov. V tej hiši živijo tudi kandidatinje.
Sledil je ogled frančiškanske samostanske cerkve ter njihove bogate galerije slikarja domačina Gabriela Jurkića (*1886 +1974, Livno). V posebni stavbi pa smo si ogledale frančiškanski muzej, kjer je shranjena kulturna dediščina livanjskega kraja v sakralni, arheološki, numizmatični in etnografski zbirki. Naslednji dan, 10 maja, smo s sestrami bile pri skupni molitvi in obhajanju sv. maše v njihovi kapeli, ki je posvečena Kristusu Kralju. Nato smo si ogledale čudovit izvir reke Bistrice, imenovan Duman. Reka izvira izpod kraških strmih sten Crvenice. Predvidevajo, da je bila tu zibelka naselja Livna. Obiskale smo tudi grobove naših sester na bližnjem pokopališču in zanje molile. Po kosilu smo se zahvalile hišni predstojnici s. Suzani Milardović in vsem sestram za gostoljubje in vse lepo, ki smo ga med njimi doživele, in se od njih poslovile.
Nato smo se podali na 161 km dolgo pot, ki nas je vodila od Livna preko visoke planote Kupreško polje (nadmorska višina 1130 m) skozi mesti Bugojno in Vitez do mesta Visoko.
VISOKO
Na tej podružnici so nas prijazno sprejele štiri sestre. Tri so zaposlene kot vzgojiteljice v konviktu (internatu), ena tudi kot profesorica hrvaščine in nemščine v frančiškanski klasični gimnaziji, ena pa deluje v pastorali v Kraljevi Sutjeski. O zgodovini te podružnice nam je z velikim navdušenjem in ganjenostjo pripovedovala hišna predstojnica s. Željka Dramac. Kako tudi ne, saj je ona osebno preučevala zgodovino province in napisala knjigo o njej, nato še posebej knjigo o podružnicah v Visokem in Sarajevu, ki jo je vsaka od nas prejela v dar. Okrepčale smo se s sokom ter izvrstno baklavo in pecivom, ki so ga pripravile gospodinje, ki so za sestrami prevzele skrb za kuhanje in prehrano v konviktu in smo se z njimi tudi pozdravile.
Visoko je bila prva podružnica v Bosni, kamor je leta 1929 na povabilo bratov frančiškanov prišlo 22 šolskih sester iz materne hiše v Mariboru, da so prevzele gospodinjstvo v frančiškanskem samostanu, gimnaziji in konviktu. V šolskem letu 1929-1930 je gimnazija imela osem razredov in 390 učencev. Med obema svetovnima vojnama je bila gimnazija odprta tudi za »zunanje učence«, ki so bili katoliške, pravoslavne, muslimanske, protestantske in judovske veroizpovedi, kar je izraz pestrosti prebivalstva na tem področju.
Leta 1946 je komunistična oblast prepovedala delovanje te gimnazije, a na vnovične prošnje je leta 1947 le dovolila, da se tu šolajo samo pripravniki za duhovniški poklic. V obdobju zadnje vojne na Balkanu, 1992-1996, je gimnazija začasno delovala v Baški Vodi.
Danes je frančiškanska gimnazija v Visokem edina klasični gimnazija na področju BiH. Uspešno opravlja svoje poslanstvo in je odprta za vse: za tiste, ki se pripravljajo na duhovniški ali redovniški poklic ter za fante in dekleta, ne glede na versko ali narodno pripadnost. Sestre so nam razkazale prostore gimnazije, bogato knjižnico, konvikt in cerkev sv. Bonaventure. Ob koncu smo se srečale s fra Zvonkom Miličićem, sedanjim ravnateljem gimnazije. Sprehodile smo se tudi po velikem vrtu, ki so ga dolga leta skrbno obdelovale naše sestre. Neke vrste legenda tega vrta je s. Kristofora Perko, ki jo je neznani umetnik upodobil na steni vrtne hišice. Mnogo dobrega vedo povedati o njej, med drugim, da je med zadnjo vojno nosila zelenjavo z vrta ven pred ograjo, da so jo v času pomanjkanja hrane prišli iskat tudi muslimani in drugi, ki se sicer ne bi približali konviktu.
Sestre so nas nato pospremile še na pokopališče, kjer smo se s hvaležnostjo spomnile pokojnih sester, ki tu počivajo, in zanje molile. Po zahvali za gostoljubje in toliko novih spoznanjih smo se od sester poslovile. S. Anica in s. Kristina pa sta nas s svojim avtom spremljali po soteski reke Stavnje proti Varešu, ki je mestece na nadmorski višini 829 metrov, od vseh strani obkroženo z visokimi gorami, in leži 46 km severno od Sarajeva.
VAREŠ
V Vareš so šolske sestre iz Maribora prišle leta 1936 in tu odprle otroško dnevno zavetišče in žensko obrtno šolo. V tem kraju je bila potreba po vzgojno-izobraževalni ustanovi velika, saj je bilo tu veliko otrok delavskih družin, zaposlenih v rudniku in železarni. Leta 1941 so odprle še 1. in 2. razred osnovne šole (80 otrok), naslednje leto tretji in za tem še četrti razred. Tako je bilo v šoli že 430 otrok, v vrtcu pa 160. Ko je med 2. svetovno vojno bilo pomanjkanje hrane, so sestre imele tu še kuhinjo za več kot 200 otrok. Po vojni je komunistična oblast ukinila vse verske šole, tako tudi šolo v Varešu. Leta 1949 so sestre morale oditi iz Vareša, hiša in šola pa sta bili leta 1958 nacionalizirani.
Po demokratičnih spremembah so sestre bosansko-hrvaške province želele tukaj oživiti prvotni apostolat. Leta 2004 je občinski svet sestram vrnil njihovo hišo. Seveda je bila vsa uničena, zato so jo porušili in s pomočjo dobrotnikov na istem mestu zgradili novo, ustrezno opremljeno za življenje in vzgojo otrok. Ima knjižnico, učni prostor in druge prostore za učenje ter za kulturne, rekreativne in športne dejavnosti otrok. V neposredni bližini je osnovna šola in srednje šole ter druge pomembne ustanove.
V duhu prvotne karizme so sestre začele sprejemati revne, vzgojno zanemarjene otroke in otroke brez ustrezne starševske oskrbe s področja Vareša in okolice ter v ta namen ustanovile zavod Mala škola. Želijo jim pomagati v celostnem razvoju in usvajanju temeljnih človeških in duhovnih vrednot. Zmogljivost zavoda je 32 otrok, starih od 0 do 18 let, po starosti razdeljenih na štiri vzgojne skupine.
Voditeljica zavoda s. Snježana Pavić nam je razkazala prostore in nas popeljala od skupine do skupine otrok, ki so pravkar povečerjali in pomivali posodo. Vsaka skupina otrok ima »svojo« sestro, ki materinsko skrbi zanje, tako da se otroci počutijo kot v lastnem domu. Z otroki delijo veselje in žalost, skrbi in načrte. Veselijo se, da je eden od fantov z odličnim uspehom končal elektrotehnično šolo in bo nadaljeval študij na fakulteti. Malo pred našim odhodom sta dve dekleti srečni in objokani prihiteli sestram povedat, da sta uspešno naredili zaključni izpit na frizerski šoli.
Hišna predstojnica, s. Marica Mrkonjić, ki nam je pripravila okusno večerjo, nas je povabila k skupni mizi. Sledilo je veselo druženje s sestrami v pogovoru in petju hrvaških in slovenskih pesmi. Hvaležne sestram za gostoljubje in njihovo velikodušno darovanje za vzgojo otrok smo se poslovile in nadaljevale pot proti Sarajevu.
SARAJEVO
Kljub pozni uri smo po zaslugi našega izkušenega šoferja uspešno prispele na dvorišče nove provincialne hiše šolskih sester v Sarajevu na ulici Bjelave 85. Tu so nas ljubeznivo sprejele provincialna predstojnica s. Kata Karadža, njena namestnica s. Lidija Jurišić, tajnica s. Ljubica Stjepanović in druge sestre ter nas pospremile k nočnemu počitku.
Jutro 11. maja smo začele z molitvijo in sveto daritvijo, skupaj z devetimi domačimi sestrami, v kapeli provincialne hiše, ki je posvečena Brezmadežnemu Srcu Marijinemu, ki je zavetnica province. Po zajtrku smo šle do prejšnje provincialne hiše v bližini, kjer je sedaj urejen internat za študentke „Dom Majke Margarite“.
Nato nas je s. Lidija Jurišić vodila po mestu, kjer smo najprej obiskale stolnico, posvečeno Srcu Jezusovemu, v kateri smo se ustavile tudi ob grobu Božjega služabnika Josipa Stadlerja (1843–1918), prvega nadškofa in metropolita leta 1881 ustanovljene vrhbosenske nadškofije. Potem smo šle skozi Baščaršijo, staro trgovsko mestno jedro, mimo Baščaršijske džamije (znane že pred letom 1528). Po zadnji vojni je bila prenovljena in razglašena za narodni spomenik Bosne in Hercegovine. Nedaleč proč smo vstopile v Staro pravoslavno cerkev, ki je eden najstarejših in najdragocenejših sakralnih objektov na tem področju, zgrajena pred letom 1539. V njej smo se zaustavile v molitvi ob relikvijah sv. Tekle, mučenke iz prvih let krščanstva, in občudovale starodavne ikone, ki obdajajo zidove cerkvice.
Nato smo se z avtom in kombijem zapeljali malo dalje, do frančiškanskega samostana in cerkve sv. Antona na Bistriku. V času prihoda prvih sester iz Maribora leta 1929 je bilo tu frančiškansko bogoslovje in provincialat Bosne Srebrene. Štiri sestre so ob prihodu sprejele skrb za gospodinjstvo, zakristijo in urejanje cerkve. Leta 1942 je ta podružnica pripadla novoustanovljeni hrvaški provinci. Kot vse verske ustanove je tudi ta po 2. svetovni vojni doživljala razne pretrese in preizkušnje. Vendar tudi danes v tem samostanu še delujejo tri sestre.
Po vrnitvi iz mesta nas je provincialka s. Kata popeljala skozi vse prostore nove hiše. Razen prostorov za provincialat so tu še drugi prostori za sestrsko skupnost. Posebno nas je nagovorilo dejstvo, da so del hiše, imenovan Hiša usmiljenja („Kuća milosrđa“) namenile za sprejemanje ljudi, ki prihajajo iz oddaljenih krajev v Sarajevo na razne zdravstvene posege ali preglede.
Po skupnem kosilu smo se provincialni predstojnici s. Kati in vsem sestram zahvalile za gostoljubje in čas, ki so nam ga posvetile. Hvaležne smo Bogu, da smo lahko vsaj na kratko od blizu spoznale utrip življenja sester na nekaterih podružnicah bosansko-hrvaške province in njihovo apostolsko delovanje. Zanimivo nam je bilo tudi opazovati pomladno pokrajino, naselja in mesta, ki odražajo narodnostno in versko raznolikost, kar je gotovo za vse svojevrsten izziv za sožitje in sodelovanje. To izkustvo tudi nas spodbuja k molitvi in tesnejši medsebojni povezanosti v isti redovni družini.
Ob koncu zares lahko skupaj s sv. Frančiškom vzkliknemo z geslom jubilejnega leta:
Hvalite Gospoda, zahvaljujte se mu in mu služite v ponižnosti!
Hvalite Gospodina, zahvaljujte i služite Njemu u poniznosti!
s. Angela Zanjkovič