Kar težko je strniti misli in doživetja našega romarskega skoka v Assisi. A hvaležnost v srcu ostaja in vztrajno vabi, da v imenu vseh romark vendarle napišem nekaj vrstic.
Sedem deklet in medve s s. Polonco, smo se v Assisi odpravile v petek 10. maja, in sicer po sveti maši, ki jo je v materni hiši v Mariboru ob 6.00 zjutraj daroval g. Bernard Geršak. Veselo vzdušje v kombiju in odličen šofer (beri s. Polonca), so poskrbeli, da je vožnja hitro minila in da smo srečno prispele na cilj. Na poti smo občudovale barvitost Italije v teh pomladnih mesecih in s prepevanjem premagovale kilometre, ki so nas ločili od sv. Frančiška in sv. Klare. V zeleni Umbriji smo se najprej ustavile pri Mariji Angelski v Porciunkuli in si vzele nekaj časa za osebno molitev. Pred Gospoda smo v tišini položile prošnje, s katerimi smo se odpravile na romanje. Pot nas je nato vodila do sester, kjer smo prenočevale. Kljub naši zamudi, so nas zelo lepo sprejele in hitro smo se počutile kot doma. Petkov večer smo po večerji sklenile z molitvijo na grobu sv. Frančiška.
V soboto je bilo kar težko vstati, a misel, da imamo v Assisiju privilegij svete maše v slovenskem jeziku, nas je vendarle spravila na noge. Za nas jo je daroval p. Janez Šamperl, ki kot minorit trenutno živi na tem milostnem kraju. Po sveti maši nas je popeljal po baziliki in nam jo duhovno in umetnostno bogato predstavil. V dopoldanski delu smo nato obiskale še cerkev sv. Rufina in se ob krstnem kamnu spomnile tudi svojega krsta. Nato smo se spustile do Frančiškove domačije, kjer danes stoji cerkev Chiesa Nuova, od tam pa na nadaljevale pot do majhnega trga pred cerkvijo Marije Velike, kjer smo obudile zgodbo o tem, kako se je sv. Frančišek odpovedal očetu Petru in njegovemu imetju ter se ves izročil v roke nebeškemu Očetu. Z mislijo, kaj je tisto v naših življenjih, kar nas ovira za hojo za Gospodom in kaj bi bilo potrebno sleči, da bi ta odnos v polnosti zaživeli, smo v tišini nadaljevale pot do mestnih vrat Mojano, skozi katere je sv. Klara odšla iz Assisija, da bi po zgledu sv. Frančiška tudi sama služila Gospodu. Po drugi poti smo se nato vrnile v mesto in si vzele čas še za ogled bazilike sv. Klare in molitev pod Damijanovim križem ter pri relikvijah sv. Klare. Sledilo je preprosto kosilo in spust proti samostanu pri sv. Damijanu. Očarane nad nasadi oljk, nad lepoto svetišča, nad Besedo, ki nam je bila podarjena za premišljevanje, očarane nad Gospodom, ki je zvest in dober, smo se proti večeru vrnile v mesto. Zaradi srednjeveškega festivala so bile ulice polne ljudi in le s težka smo se prebile do bazilike sv. Frančiška, kjer smo stanovale. Je pa bilo zanimivo prisluhniti srednjeveški glasbi in se v mislih preseliti v čas, ko je tudi sam Frančišek hodil po ulicah Assisija.
Sredi vsega tega dogajanja, je Gospod vsako izmed nas nagovarjal na poseben način. Dotaknil se je naših src in del tega, kar nam je bilo podarjenega, smo si tisti sobotni večer podelile na trgu pred baziliko sv. Frančiška. Prav zares, velik je Gospod!
V iskreni želji, da bi vse prejeto, vedno bolj postajalo dar tudi za druge, prilagamo še nekaj fotografij in prošnjo, da bi nas še naprej radi spremljali z molitvijo.
V imenu romarske ekipe
s. Tina Dajčer