Peš romanje na Brezje

S šolskimi sestrami peš romanje na Brezje v njihovem jubilejnem letu ob 150 letnici ustanovitve

Po letošnjem mrzlem in deževnem maju je bil 1. junij topel in z nekaj sonca in oblaki kot naročen za peš romanje. Zbralo se je 18 romarjev iz raznih krajev Slovenije. Z njimi smo peš poromale štiri sestre, ostale so nas pospremile na pot, druge sprejele na cilju.

Po kratkem klepetu na samostanskem dvorišču šolskih sester v Kranju, smo se zbrali v kapeli samostana. Pozdravila nas je provincialka šolskih sester, s. Terezija in povedala namen romanja: druženje ob naporu in skupnem cilju ob 150 letnici kongregacije. Sv. mašo je daroval zlatomašnik, dekan g. Jože Klun po namenu romarjev. Vsak je namreč šel na pot tudi s svojim osebnim namenom in vse namene smo najprej položili na oltar. V nagovoru je g. Klun poudaril, da je potrebno na poti tudi kaj potrpeti, če želiš doseči cilj, ne pa samo hrepeneti po tem kot pravi stara popevka: „mi imamo se fajn“. Tako je na romanju, tako je v življenju. Tudi Marija, h kateri romamo je bila z Jezusom tako v lepih kakor v težkih trenutkih.

Ob koncu smo zlatomašniku voščili in mu podarili sveže pečen hleb kruha in domače vino. Pred začetkom pešpoti smo se še okrepili s svežimi štručkami in se poslovili od sester. Nekatere so nas kasneje pričakale na Brezjah.

V res lepem vremenu in še lepšem razpoloženju je 21 romarjev vzelo pot pod noge. Prvi del poti smo se pogovarjali, medsebojno spoznavali, saj smo se nekateri prvič videli. Pogovor je nanesel tudi na krst in poklicanost vseh kristjanov (ne le redovnic), da v moči krsta sledimo Jezusu, s tem, ko umiramo sebi in temu, da bi se „imeli fajn“. Sprejeti nase napor in iti veselo proti cilju, proti Kristusu – kakor na romanju, tako v življenju. Na poti smo tudi prepevali in molili glasne molitve. Sicer pa je bila vsa pot ena sama molitev in zahvaljevanje Bogu.

Učili smo se tudi tega, kaj pomeni skupno romati proti cilju. V Cerkvi skupno, kot Kristusovo telo, kot bratje in sestre romamo k Očetu. Na romanju smo se večina držali skupaj. Če smo se raztegnili v preveč dolgo kolono, smo se počakali, da smo bili spet vsi skupaj. Ne zmoremo pač vsi enakih naporov – kakor v življenju. Hodili in pogovarjali smo se zdaj s tem, zdaj z onim in se ne držali samo svojih prijateljev. Ob križiščih smo čakali na tiste, ki niso vedeli za pot, da smo tako skupaj šli po pravi poti. Prava učna ura (no, bilo so štiri ure) za življenje v skupnosti Cerkve, Kristusovega telesa.

V baziliki na Brezjah smo se najprej poklonili Božji materi in zapeli litanije njej v čast. Nekja časa smo ostali še v tišini, nato pa skupna fotografija in že smo se odpravili k šolskih sestram v sredo vasi, kjer imajo  samostan. Na samostanskem dvorišču so nas postregle z okrepčilom. Spet je bil čas za pogovor, smeh in petje.

Okrepljeni smo se nato zbrali v samostanski kapeli. S. Ema je povedala o možnosti popolnega odpustka v kapelah šolskih sester v jubilejnem letu. To možnost smo tudi uporabili in molili kot je določeno za odpustek. Udeleženci so dobili za spomin zloženko in razglednice z mislimi ustanoviteljice šolskih sester s. Margarete Puhar. Kar nismo se mogli ločiti in smo še kar peli.

Res lep in bogat dan je bil. Morda ga še kdaj ponovimo in poromamo iz katerega drugega samostana na drugo Božjo pot.

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: duhovne vaje, novice
Oznake: duhovne vaje, novice
Prejšnji prispevek
Naše romanje v Assisi
Naslednji prispevek
Jubilantke romale v Maribor