Romanje kandidature

Petek, 25. 6. 2021

s. Polonca: Trideseti rojstni dan naše domovine in prvi dan romanja kandidature se je začel v solzah. Ne, niso bile solze ganotja, po nesreči sem v hiši sprožila alarm, ki ga nisem znala ugasniti. Tulilo je tako močno, da sem kar drevenela. Ko je ena od sester rešila nerodno situacijo ob 5. uri zjutraj, sem si samo oddahnila in dobila še eno izkušnjo več, da v stiski res potrebujemo druge. Sončni vzhod sem pričakala na Ljubljanskem gradu. Ob premišljevanju Božje besede: »Jaz sem vsemogočni Bog. Hôdi pred menoj in bodi popoln (1 Mz 17,1)« in opazovanju lepote stvarstva se je začelo rojstnodnevno praznovanje.

Po sveti maši in zajtrku sva se z Majo zavihteli na kolo, se poslovili od sester in začeli pot do morja z majhnim ovinkom. Namen je bil obiskati naše skupnosti. Prva postaja so bile Repnje. Pridružili sva se molitvi in kosilu. Proti Brezjam naju je odneslo razgreto popoldne. Nisva kaj preveč tarnali, razgledi so bili čudoviti. Le brata vetra nama ni uspelo prepričati, naj vendar ne piha proti nama. V duhu ovinkov sva se ustavili še na Taboru v Podbrezjah. Prvič sva uspeli od blizu pogledati cerkvico, ki jo tolikokrat občujemo z avtoceste. Žalostna Mati Božja. S tega hribčka je tudi občudovanja vreden razgled vse naokrog. Kakšen dar je na sam rojstni dan domovine občudovati njene lepote!

Na Brezjah so naju pričakale sestre. Večer se je v prijetnem klepetu z njimi in molitvi v dnevu, ki je ugašal v temo, zdrsnil v komaj pričakovani spanec.

Sobota, 26. 6. 2021

Maja: V jutru drugega dne našega romanja sem se zbudila precej zaspana predvsem zaradi nenehnega petja komarjev ponoči. S s. Polonco sva se zjutraj najprej odpravili k maši ob zaključku študijskega leta, ki jo je v brezjanski baziliki daroval gospod škof Jamnik. Sledil je zajtrk pri sestrah, ki so naju karseda napolnile s hrano, češ: »Danes bo pot dolga.« Skoraj preroško. Ta dan je bila pot res dolga, četudi ob načrtovanju ni izgledala kakšen velik zalogaj.

Najina pot je najprej zavila mimo Bleda. Spomnila sem se, da tam živijo sestre salezijanke pa sva jih šli pozdravit. V Podhomu sva se skupaj s kolesi natovorili na vlak. Ta je bil še tisti iz ‘starih časov’. No, vsaj najin vagon na repu vlaka, ki ni imel klime. Sva ga pa imeli skoraj zase. Prečudovita pokrajina. Skoraj neverjetno je, kako se lahko, kot bi mignil, znajdeš izpod gorenjskih hribov v kraški pokrajini. Ob sestopu z vlaka v Kanalu so bile prve besede s. Polonce: »Saj to je divji zahod!« Ja, res je izgledalo kot divji zahod. Z vlaka sva skočili več kot en meter globoko, saj perona skorajda ni bilo. Nikogar nikjer, vroče opoldansko sonce na nebu, visoka posušena trava, strgana torba na prtljažniku kolesa s. Polonce (žrtev hitrega manevriranja z biciklom med sedeži vlaka).

Spustili sva se do cerkve, kjer je na vrsto prišla opoldanska molitvena ura, nato pa »napadli« bližnjo gostilno: s. Polonca z malo bolj zdravo solato, jaz pa z burgerjem, češ da bom beljakovine le potrebovala. Še zadnja postaja v Kanalu je bilo kopanje v Soči. Mislim, da sva ta trenutek komaj čakali že od tiste vroče etape prejšnjega dne iz Repenj do Brezij.

Po osvežitvi sva spet zajahali najini kolesi in se odpeljali proti Solkanu. Tokrat je najina kolesarska pot sledila senčni strani struge smaragdne Soče. V Novi Gorici sva se malo izgubili, nisva pa bili edini. V nekem križišču sva srečali zmedenega in nadvse zabavnega Ptujčana, ki je že nekaj ur taval po Novi Gorici in okolici, saj nikakor ni našel poti proti Ajdovščini. Pokazali sva mu pravo smer, ne vedoč, da se bomo na poti do Ajdovščine še nekajkrat srečali in nama bo prinesel nasmeh na obraz s svojim petjem podoknic ter vabilom na pivo (ki sva ga seveda prijazno odklonili).

Zadnji del poti se je kar vlekel, sonce pa je kazalo svojo moč. Ustavili sva se na črpalki, da malo počijeva ter popijeva kavo. Misleč, da naju čaka le še dobrih 5 km, sva bili prav ponosni nase ter se nadejali počitka po napornem dnevu. Pa ne! Nekaj naju je prej zavedlo in odkrili sva, da je do cilja še slabih 20 km. Fju, to je bil šok! Bogu hvala za tisto kavo. Sicer pa je bil postanek nadvse zabaven. Opazovali sva življenje preproste pumpe sredi vasi. Uslužbenka je bila le ena, za katero pa se je zdelo, da natančno pozna svoje stranke in da ima vse pod kontrolo. Skupaj s staro gospo je reševala problem iztekanja (ne le kapljanja) bencina iz rezervoarja (baje se je to že zgodilo, a je gospa pozabila iti k mehaniku in je bilo sedaj še slabše). Kmalu zatem se je na Tomosu pripeljal dedek, ki je prišel na črpalko po četverček piva za svoje kolege in ga lepo privezal na prtljažnik motorčka. Ob pogledu na vse to zanimivo dogajanje sva se strinjali, če bi tri ure posedali tam in vse to opazovali, nama ne bi bilo dolgčas.

Spet sva zajahali kolesi in naprej naju je gnala misel na tuš in večerjo v Šturjah. Tam so naju sestre prav lepo sprejele, čakala pa naju je tudi že Mojca, ki se je v vročini sobotnega dne takoj po službi pripeljala od tam daleč, iz »Murske«. Pojedle smo palačinke, zmolile večernice in se prav kmalu odpravile v svet sanj. »Morda pa ne,« so nam za lahko noč zapeli komarji.

Nedelja, 27. 6. 2021

s. Polonca:

Jutranji pogled na Goro nad Šturjami je nakazal drugačno nedeljo. Običajno jo preživim v domači skupnosti, tokrat med sestrami v Šturjah. A sam red je ostajal podoben: molitev, sveta maša. Skupaj z godovnjakinjo s. Emo smo pripravljale kosilo in še kaj. Godovno kosilo je sami priložnosti primerno dolgo trajalo. Lepo nam je bilo skupaj. Nedelja je bila razgreta že zjutraj, kaj šele po kosilu. Kolesi smo naložile v avto, pomahale sestram in se odpravile do Socerba. Mojca je bila seveda s svojim štirikolesnim »kolesom« en-dva-tri v Piranu, medve sva potrebovali več časa.

Nad spustom in potmi ob Rižani sva bili več kot navdušeni. Čudovit svet, ki se je iztekel v prelepo modro morje. Čakala naju je še Parenzana. Dva tunela sem doživela, kot da bi se peljala skozi hladilnik. Tisti blagoslovljeni hlad je iz mene izvabil stare ritmično duhovne pesmi, ki so v tunelu prav dobro odmevale. Prvič sem se na Tartinijev trg pripeljala s kolesom. Malo sem sledila vsem tem občutkom in še zbirala vtise, ko se je dan ustavil z nočnim počitkom. Ti spanci po telesno napornih dnevih imajo prav poseben pečat hvaležnosti. Komaj uspem dahniti: »Hvala, Jezus!« in že me ni več med budnimi.

Ponedeljek 28. 6. 2021

Mojca: Kar hitro je prišlo jutro naslednjega dne, tokrat morsko ter že kar toplo jutro v Piranu. Skupaj z Majo sva že zgodaj odšli odkrivat piranske ulice in se sprehodili ob obali. Prav zanimivo, srečali sva le nekaj ljudi in še ti so bili večinoma jutranji delavci na ulicah ali v gostinskih prostorih, pekarnah … Zgodnja ura za kavo na morju očitno ne obstaja.

Malce pred osmo uro smo se skupaj odpravile k sv. maši v cerkev sv. Frančiška, kjer nas je bilo zbranih kar nekaj ljudi. Po sv. maši so odmevale hvalnice Stvarniku. Čeprav je bilo še zgodaj, me je spremljala misel: Začni dan z Bogom, da lahko siješ za druge … Sledil je zajtrk in reševanje našega skritega gosta iz spodnjega apartmaja; ostal je v Piranu, na sosedovih stopnicah, mogoče pa ga še kdo sreča ali odnese v nov dom.

Z vso bojno opremo (kopalke, brisače …) smo se odpravile na plažo, kjer smo poiskale res prijetno senco. Nekaj časa je trajalo, da smo okusile osvežilno morje. Skupaj z Majo sva odrinili na globoko, s. Polonca pa je na naju pazila iz varnejših voda. Zares lepo je ob sebi imeti prijatelja, ki pazi nate. Ker smo bile na morju ter v želji, da izpraznimo zalogo čebule, je kar hitro padla odločitev za kosilo: lignji z ocvrto čebulo. Kandidatura priporoča za reden tedenski vnos v vsakem samostanu.

Po kosilu pa le klic in že smo bile v minoritskem samostanu sv. Frančiška, kjer nam je br. Janez razkazal njihovo dvorišče, razstavo o najdbah ter povedal kaj več o cerkvi sv. Frančiška, kjer domujejo tudi relikvije sv. Antona Padovanskega.

Po res lepem dnevu smo dan zaključile ob piranskem obzidju pri cerkvi sv. Jurija, kjer smo sončni zahod dočakale pod oljčnim drevesom ob molitvi večernic– pravi mali Assisi. Dan se je kar hitro prevesil v noč, še zadnji pozdrav morju ter nas ni bilo več. Še preden pa sva z Majo zaspali, sva naredili načrt, da ujameva sončni vzhod. Ali nama je uspelo? Je.

Torek 29. 6. 2021

Ob približno petih budilkah, malce pred peto uro zjutraj, nama je uspelo. Po nekaj minutah sva že bili na piranskem obzidju in občudovali prečudovito jutranje ustvarjanje našega Stvarnika: ‘Glej, vse stvari delam na novo.’ Jutranja maša, hvalnice, zajtrk ter … odhod. Čeprav naših skupnih dni nismo začele skupaj, smo kljub vsemu preživele veliko čudovitih skupnih trenutkov. Z veliko hvaležnostjo v svojih srcih ter gorečnostjo (v vseh pomenih) smo se skupaj odpravile iz Pirana v Ljubljano, Maribor in Mursko Soboto.

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Prejšnji prispevek
Peš od Maribora do Kapele
Naslednji prispevek
Gospodinjski tečaj v Repnjah
Meni