S svojim rojstvom sem malce prehitela rojstvo naše samostojne Slovenije. Osemnajst let sem živela v hribovski vasici v župniji Javorje nad Škofjo Loko z očetom, mamo in tremi sestrami. Starša sta hodila v službo, imamo pa tudi majhno kmetijo. Kadar zrem v svojo preteklost, je moje srce polno hvaležnosti Bogu, domačim in drugim ljudem, ki mi jih je Gospod dajal za sopotnike.
Misel na redovništvo mi že od malega ni dala miru. O »nunah« nisem vedela več kot to, da se ne poročijo, nosijo posebno obleko in da je to življenje nekako povezano z Bogom. V naših hribih nisem imela pogosto priložnosti srečati redovnice, kadar pa sem jo, se mi je zdelo to nekaj posebnega.
Kot otrok sem znala biti nagajiva, pogosto zato, da bi dobila pozornost. Spominjam se, da sem nekega dne začela ljudem razlagati, da bom postala nuna. To pa le zato, ker sem v tem videla način za iskanje pozornosti. Drugače pa je postalo ob koncu osnovne šole. Še vedno sem ostala živahna, a na življenje sem začela gledati vse bolj resno. Zgodaj sem dojela, da sem na svetu z nekim namenom, da ni vseeno, kako živim in da moje mladostne odločitve (četudi majhne) močno vplivajo na kasnejše življenje. V tem sem videla lepoto in velik dar. Fanta nisem želela imeti, da ga bom imela, ampak sem v njem želela od prvega trenutka gledati bodočega moža. A poročiti se in imeti družino zame ni bila edina opcija. Čeprav sem se zaljubljala kot ostala dekleta in sanjala o princu na belem konju, sem vedela, da obstaja tudi možnost, da bi odšla v samostan. To me je privlačilo, a niti svojim mislim nisem dovolila, da bi to mislile. Nisem si upala tega priznati.
Že v osnovni šoli sem imela veliko dobrih prijateljev. Pisali smo si pisma, v katerih smo si zaupali najgloblja vprašanja in težave. Tudi v gimnaziji mi je Bog poslal zelo dobre prijatelje, fante in dekleta. Veliko smo bili skupaj, se smejali, odkrivali svet, počenjali majhne nagajivosti, obenem pa smo skupaj tudi molili, šli kdaj k maši, se ogromno pogovarjali. V drugem letniku sem se povezala z brati kapucini. Preko jih sem spoznala sv. Frančiška Asiškega, ki sem ga hitro vzela za svojega sopotnika. Bila sem vključena v župnijska dogajanja. Zelo rada sem bila animatorka. Delo z mladimi in otroki me je zelo veselilo. Nekako sem našla izgovore, razlage in razloge, zakaj je vse to potrebno in našla poti in načine, da sem prepričala svoje domače, ko se jim je kdaj vse skupaj zdelo že malce pretirano. A jaz sem v tem našla svoj smisel in neizmerno veselje. Ob vsem tem je v meni rasla ljubezen do Jezusa. Vse pogosteje sem hodila k sveti maši, navadno kar pred šolo že ob 6-ih zjutraj. Premišljevala sem Sveto pismo, molila hvalnice in večernice, se hodila srečevat z Bogom v naravo.
Pomemben spremljevalec v mojem mladostnem iskanju je bil splet. Prej na roke pisana pisma so postala dolga elektronska sporočila. Bila sem vključena v več spletnih forumov, kjer sem zavzeto zagovarjala svoja verska in družbena prepričanja. Pogosto pa sem obiskovala strani redovnih skupnosti, da bi morda odkrila tisto pravo. In res sem jo. Nekega dne sem odkrila Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja. »Šolske sestre, to bo zame!« saj sem si želela delati z mladino in otroki. Brez svetega Frančiška Asiškega pa seveda ne bi šlo.
Prišel je četrti letnik srednje šole. Tedaj se mi je zdelo normalno, da se človek v tem času odloči glede svoje poklicanosti. A v meni je ravno takrat začelo vreti. Prej nekaj leti močna želja, da bi postala redovnica, se je umaknila pred željo po možu in družinskem življenju. Postalo mi je težko v srcu, saj nisem vedela, katerim sanjam naj sledim. V času med božičem in novim letom sem odšla v tišino na duhovne vaje z eno samo prošnjo: »Gospod, pokaži mi, kje je moja življenjska pot, da sem bom odločila za pravi študij in pravi način življenja!« In pokazal mi je. Zadnji dan sem v solzah ljubezni, globokega veselja in popolnega miru prepoznala, da Bog želi, da postanem redovnica. Pa niso bili bistveni občutki. Z radostjo me je navdala predvsem bližina Boga, to, da mi je spregovoril On sam; dal mi je vedeti, da sem mu tako pomembna, da se je ozrl name in to tako močno, kot sem to doživela tisti trenutek. Domov sem odšla prepričana, da mi bo Bog vse razodel. In res mi je. Čez nekaj mesecev sem prav po naključju osebno spoznala šolske sestre. Nisem odlašala, nisem preverjala, vedela sem. Prosila sem za sprejem in septembra sem vstopila v samostan.
Gospodu sem neizmerno hvaležna, ker mi vse življenje vedno znova pokaže svojo ljubezen. Tudi sedaj v samostanu včasih pozabim Nanj, čeprav je edini pomemben v mojem življenju. A On me vedno znova pritegne k sebi. Znova se zavem, kako močno ga potrebujem in kako rad me ima. Ponovno se mu predam in lahko hodiva skupaj. Hvaležna sem, da me je povabil na to pot, da sem mu smela povsem podariti svoje življenje in da mojo daritev sprejema.
19. maj 2020