s. Klara Jarc

Če bi želela opisati svojo življenjsko pot …, bi bilo v njej vse preveč mene. Bojim se, da bi tvegala zameglitev resnice – in to si Ti, Gospod. Ti si Pot, Resnica in Življenje. Zato želim pisati o Tebi.

Ti, moj Bog, neskončni, večni, vsemogočni … Ti delaš čudeže, da so moji starši kljub težkim preizkušnjam ohranili vero Vate in v Tvojo Cerkev. Ti si dal milost, da njihova vera ni le obstala, ampak se je prečistila in poglobila. Da upanje ni ugasnilo. Ti si iz težkega križa, ki jim je bil naložen, dovolil, da je zrasla darovanjska ljubezen in iz te ljubezni dve novi življenji.

Ti, Očka, si rekel: »Bodi!« Bodi novo bitje, ki ga ljubim. Zgodi se jasna in glasna: Klara. Poslal si me v ta svet z gotovostjo, da se nekoč vrnem v Tvoj Dom. Potopil si me Vase po rokah Frančiškovega brata. V krstni vodi sem zaživela večno življenje v Tebi, Sveta Trojica! Od takrat naprej bivam v Tebi, in če še tako blodim, me še vedno držiš v svojem objemu. Ker ne pripadam več sebi, ampak sem le še Tvoja.

Ti, moj Brat, si hodil z mano povsod … tudi tja, kjer sem pozabila nate. Ti si blagroval otroško zaupanje. Ti si vedel, kako je biti majhen med velikimi, drugačen med enakimi, sam v množici, revež med bogatimi, moder med nespametnimi ali nor med pametnimi. Ti si vedel, kako težavna so pričakovanja ljudi, spoznal si žalost in bolečine, skušnjave tega sveta, jokal si in tolažil, bedel in spal … In vedno si bil z menoj. Prihajal si v moje srce, četudi je bilo kdaj hladno, odsotno, grešno, naveličano življenja. Rekel si mi, da »vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo« (Lk 11,10). Iskala sem, prosila, trkala, Ti pa si vedel, da boš nekoč iz vse navlake v mojem srcu zgradil most do Sebe.

Počasi, počasi … počasi si uresničeval vse moje drobne želje in hotenja. Vedel si, da vsi ovinki in iskanja na poti končno vodijo v Tvoje naročje. In ko je prišla Tvoja ura, si poslal Klaro in Frančiška. Prijela sta me za roko in odpeljala k Frančiškovim bratom in sestram. Dal si mi vse, vse, po čemer sem hrepenela, vse, kar sem iskala: dal si mi sebe in postal moj Ženin! Moj edini odgovor je lahko bil, da sem vse, kar si mi v svojem neskončnem usmiljenju podaril, vrnila Tebi, Jezus. Ne želim si več Tvojih darov, le še Tebe!

A Ti si vedel, da je človeška beseda nestanovitna in meso slabotno. Kljub temu si sprejel mojo nepopolno ljubezen in podpiral moje nepopolno služenje. Skupaj s Tvojim objemom sem objela tudi križ. Skupaj z ljubeznivim pogledom tudi trnovo krono. Skupaj z usmiljeno roko tudi žeblje. Skupaj s Tvojim presvetim Srcem tudi rano. In sem šla …, včasih obstala, drugič miže hodila naprej, a sem šla, saj mi na tem svetu nisi obljubil ničesar drugega kot Sebe … in svoj križ. In to je dovolj. »Kajti živeti je zame Kristus« (Flp 1,21).

Zate pa ni bilo dovolj: Dal si mi svojo Mater, ki me varuje v nevidnem naročju in pelje k Tebi, kadar se izgubljam. Zaupal si mi toliko svojih otrok, da jim povem, kako dober je Očka. Odpustil si mi vse in mi obljubil raj, čeprav ne vem, kaj delam. In vse to se dogaja tam … na Kalvariji … vsak dan znova.

Šel si naprej, Gospod, premagal si smrt in vsako jutro me v sveti evharistiji dvigaš v nebesa pred Očetov prestol. In včasih, samo včasih, mi z oči in ušes odstreš drobcen rob tančice, da lahko zaslutim žarek Tvoje Luči, zaslišim zven Tvoje melodije. Pošiljaš mi Svetega Duha, da me pouči in spomni vsega, kar mi govoriš. Daješ mi, da delam s svojimi rokami, da pišem, rišem, pojem (pesmi s. Klare Jarc – YouTube), da ne morem molčati, ker je Tvoja ljubezen prevelika za moje malo srce. Ti vžigaš v moji duši globoko ljubezen do Tvojega Telesa – Tvoje Cerkve, svete in grešne. Ti vnemaš v mojih rokah in nogah ljubezen, da Ti služim v bratih, a najprej v mojih ljubih sestrah – svetih in grešnih.

Samo Ti veš za čase in trenutke, ki si mi jih namenil. Jaz pa še vedno hodim …, včasih tečem, se zaletavam v zid, plezam preko ovir ali se plazim po blatu …, a grem po poti, ker drugače ne znam živeti. Ker brez Tebe ni mene in moje življenje nima smisla.

Ker Ti si.

Moj Gospod, naj vsaj kakšno srce po tem jecljavem zapisu spozna, da si Ti Dobrota in edini dober, ki delaš vse, kar je dobrega v nas. Zato si je Tvoja mala nevredna hči za geslo večnih zaobljub izbrala Tvoje besede: »in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik« (Jn 12,26). Ali more biti na tem svetu kaj boljšega in večjega kot to, da sem tam, kjer si Ti?

Amen.

s. Klara Jarc
31. oktober 2021

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: naše zgodbe, novice
Oznake: naše zgodbe, novice
Prejšnji prispevek
Uganda in s. Urša
Naslednji prispevek
Pod Marijinim plaščem
Meni