s. Martina Štemberger

Bog je! so besede, ki mi prihajajo na misel, ko se oziram na svoje življenje.
Bog je in me pozna, sem se čudila, ko sem ga kot majhna deklica prosila za ozdravitev, njega, ki ga je treba vikati, ki je vsemogočen, predvsem pa oddaljen, tam nekje … sam bog ve kje. A tudi takega boga ne škodi prositi v stiski! Več dni me je že bolel želodec in strah me je bilo obiska pri zdravniku. Ko je že vse kazalo, da me bodo starši peljali v zdravstveni dom, je bila moja prošnja uslišana. V hipu so bolečine izginile in prepričana sem bila, da se ne bodo več pojavile. Bolj kot samo ozdravljenje pa me je ganilo srečanje z Gospodom, močnim, a nežnim, prijateljskim in očetovskim, nepoznanim in hkrati najbolj domačim, s tistim, po katerem hrepeni vse v meni, čeprav ne ve, kdo je. A on ve! On je tu!
O tej izkušnji nisem govorila. Dolgo sem jo nosila v sebi in varovala kot dragocen biser. Priznam, tudi sedaj se počutim nekoliko razgaljeno …, tudi ne najdem besed, ki bi prav opisale to srečanje.
Na zunaj sem živela običajno življenje otroka, ki je bil rad v družbi vrstnikov in ki je nekoliko bolj kot drugi otroci udomačeval potepuške pse, lovil pikapolonice, prenašal s ceste polže, da jih ne bi povozil avto … V poznih najstniških letih pa sem doživela marsikaj, kar se mi je zdelo, da se ne bi smelo zgoditi. Zbeganost pri izbiri študija, boleči odnosi, razočaranje nad ljudmi, ki so mi bili najbližji … Skratka, nebeško življenje so bile le sanje iz otroštva! Po čem hrepeni moje srce? Zakaj hrepeni po nedosegljivem? Življenje je zelo konkretno in trdo in jaz zaman iščem nekaj, česar ni … Ali Bog res je?
Ustavi se in bodi normalna! Kot drugi! je kot smrtne puščice neki glas v meni ubijal hrepenenje. In kar nekajkrat sem poskušala živeti normalno. Bogu hvala, brez uspeha. Spomnim se sončnega popoldneva v začetku avgusta 2006, ko sem prebrala: »Tako govori Gospod, ki te je naredil, te oblikoval od materinega telesa in ti pomaga: Ne boj se, moj služabnik, Jakob, Ješurún, ki sem ga izvolil!« (Iz 44,2) Ob tem sem doživela nekaj podobnega kot takrat v otroštvu. Bilo je konec poskusov, da bi se ukalupila v »normalno« življenje. Bog je! Bog je tu! Bog me ima rad! Kamorkoli bi me vabil njegov klic, bi mu sledila. Moje življenje je dobilo pomen! Veselje, bolečine, iskanja, razočaranja, stranpoti, pridnost, trud, napori …, vse je dobilo nov okus, vse je imelo smisel.
Slišala sem, da me vabi na pot redovništva. Misel se ni pojavila prvič v življenju, bila pa je prvič privlačna. Ko razmišljam o tem, mi prihajajo na misel prve vrstice Oporoke sv. Frančiška Asiškega: »Gospod je tako dal meni, bratu Frančišku, da sem začel delati pokoro. Ko sem namreč bil še v grehih, se mi je zdelo zelo zoprno videti gobavce. Gospod pa me je sam pripeljal mednje in bil sem usmiljen z njimi. In ko sem se oddaljil od njih, se mi je to, kar se mi je zdelo zoprno, spremenilo v sladkost za dušo in telo. Nato sem še malo počakal in zapustil svet.« (FOp 1-3)
Gospod sam me je pripeljal k moji »gobavosti« in začela sem jo gledati v drugačni luči. Dobila je smisel, spremenila se je v sladkost.
Bog mi je dal tudi sestre, Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja. Z njimi delim hvaležnost, saj se je vsake izmed njih na poseben način dotaknil.
Ker On je! … in vse ima smisel.

s. Martina Štemberger, 4. marec 2022
s. Martina, 2022

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: naše zgodbe, novice
Oznake: naše zgodbe, novice
Prejšnji prispevek
Razstava v knjižnici Vodice
Naslednji prispevek
Hvala lepa za izjemne dogodivščine