Sem s. Mirjam Černigoj. Izhajam iz župnije Ajdovščina na Primorskem, kjer piha močna burja. V samostan sem prišla 7. septembra 1997. Danes sem prepričana, da me je poleg s. Rafaele Glasenčnik, ki me je pripeljala v Maribor, tja pripeljal Gospod in Mati Marija, katere ime nosim. Njeno spremstvo odkrivam že celo življenje po majhnih delčkih. Kot bi odkrivala mozaik.
A preden se je zgodil ta moj odhod od doma, sem prehodila lep kos poti. Na nek način pa me je pogled na redovnice spremljal že od malih nog, saj so v naši župniji delovale šolske sestre. Največ časa sem »živela« s s. Tadejo Mozetič, ki (nas) me je kot mlada in navdušena sestra spremljala in vzgajala pri verouku. Njeno veselje, dobrohotnost, ljubezen…me je nagovorila, da sem že kot šestletna punčka sama v sebi dejala: »Ko bom velika, bom tudi jaz sestra!« Otroške sanje…?!
Ideja ali želja ni nikoli popolnoma skopnela iz mojega srca. Ko sem se na koncu osnovne šole odločala za naprej, sem s to mislijo zašla v pedagoške vode in končala srednjo šolo. Tam pa me je Gospod začel resno vabiti: »Hodi za menoj!« In ni nehal, dokler ni dobil odgovora. Na koncu srednje šole sem mu rekla »da«. V sebi sem čutila mir, a sem vedela, da nekako še ne morem v samostan, ker me doma gotovo ne bi pustili iti. Samo domači župnik je vedel za mojo odločitev, nihče drug. Nadaljevala sem študij, ga srečno končala in še enkrat preverila, če Gospod to res želi zame. Odgovor je bil enak. Sedaj je bil čas za odhod. Doma sem naredila revolucijo, šokirala starše, stara mama pa je šokirala mene, ko mi je dejala: »Ti si se pa dobro odločila!« In v težki situaciji, ki je bila, mi je Gospod po njej dajal moč in gotovost, da sem na pravi poti. Ostala sem še eno leto doma kot kandidatinja in se srečevala s s. Rafaelo, ki me je spremljala do odhoda. Tudi ta čas ni bil izgubljen, saj sem doma opravila pripravništvo in tako v polnosti zaključila šolanje.
V samostanu sem našla mir, Gospoda, sestre, lepe in težke dogodke, vesela praznovanja, odhode sester v večnost, včasih tudi nerazumevanje, odpuščanje, predvsem pa sem spoznavala sebe in pot, ki mi jo je Gospod pripravil. Pot ni bila ravna, a pripeljala me je do večnih obljub, ki sem jih izrekla 19. avgusta 2006 v domači župniji. Ob romanju v Fatimi leta 2017 sem spoznala, da je bil ta datum eden izmed vseh prikazanj Marije v Fatimi leta 1917. To mi je dalo še večjo potrditev, da me Marija spremlja.
Danes v veri in zaupanju v Gospoda, ki me je poklical in Marijo, ki me spremlja, hodim naprej. Rada delam z otroki, pa tudi sestram z veseljem priskočim na pomoč. Najlepše pa mi je pri skupni molitvi s sestrami in preprosto življenje v skupnosti sester, čeprav se včasih sonce tudi skrije za trenutek.
Hvaležna sem za pot, ki mi jo je pokazal Gospod in da je Marija z mano. In v tej hvaležnosti grem naprej po poti, ki mi jo On kaže.