S. Vida Tomažič

Sem s. Vida Tomažič iz Kanala ob Soči. Kot Šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja se 35 let vztrajno in bolj ali manj potrpežljivo vzgajam v Gospodovi šoli življenja skupaj s sestrami in drugimi, ki so mi zaupani po predstojnicah v različnih nalogah in službah.
Otroštvo sem skupaj s starši in sestrama preživljala tik ob cementarni v Anhovem. Želela sem si, da bi bila blizu ljudem in jim pomagala. Pritegovali so me zgledi očeta trgovca v bližnji trgovini živil, učiteljic v prvih razredih osnovne šole ter zobozdravnika v ambulanti pod našim najemniškim stanovanjem. Zaradi selitev sem zakramente prejela v treh sosednjih župnijah. Hvaležna sem domači družini in katehetom, ki so vsak na svoj način prispevali k moji verski vzgoji in rasti.
Ko smo se preselili v Kanal ob Soči, sem se v sedmem razredu osnovne šole srečala z novimi sošolci in prijatelji ter novimi izzivi in planinarjenjem. Sprva nas je pri mladinskem verouku vztrajala le peščica; radi smo sodelovali pri župnijskem delu in praznovanju. Skupaj smo se lotili urejanja cerkvice sv. Vida nad Kanalom, kar je kasneje tudi prispevalo k temu, da sem krstnemu imenu Darja pridružila redovno ime s. Vida. V sveti maši, marsikdaj tudi med tednom, molitvi, prebiranju duhovne literature, zakramentu sprave, duhovnem pogovoru sem postopoma odkrivala bogastvo in lepoto širših obzorij in duhovnih globin, ki so me vabile še dalje.
Redovnice sem sicer že kdaj videla, a o njih nisem (zavestno) razmišljala. Prvič sem bila med njimi med duhovnim vikendom z mladinsko skupino na Mirenskem Gradu in zdelo se mi je, da je to »poseben« poklic za »posebne« ljudi. Morda se je že takrat v meni nekaj pletlo v goreči želji biti za druge ter vse bolj osebnem odnosu z Jezusom Kristusom in njegovim klicem v drugačno služenje. Ko sem ta klic bolj ozavestila, sem vedela, da je to moja pot in s še večjo vnemo sem končevala študij ter se lotila pripravništva v podjetju, da bi čimprej izpolnila te obveznosti. Zaupala sem, da me bo Gospod pripeljal pred prava vrata, in zglasila sem se pri sestrah v ljubljanskem bogoslovju, ne da bi jih sploh poznala. Domači so kljub »šoku« mojo odločitev za redovništvo spoštovali. Samo Bog ve, kako je njihova bolečina, zaradi nepoznavanja te poti, podpirala moje korake, da sem stopala naprej z odprtim srcem, zaupanjem in radostjo, da je Gospod z menoj. On je poskrbel tudi zanje, da z veseljem spremljajo mojo pot podaritve, nekateri že iz večnosti. Ko »trkam« na Božje srce, mi v svoji ljubezni podarja dragocene ljudi, s katerimi se veselim darov življenja, pa tudi delim kakšno bolečo preizkušnjo, ki spremlja pot pristne ljubezni v podaritvi Njemu.
Predstojnicam sem hvaležna za zaupanje, sestram pa za oporo v molitvi, da sem se po prvih redovnih zaobljubah imela priložnost obogatiti, tudi prekaliti, z življenjem v mednarodni skupnosti v Rimu in pri študiju med sošolci z vsega sveta. Utrjevala sem se v Gospodovi besedi: »Dovolj ti je moja milost, moč se dopolnjuje v slabotnosti« (2 Kor 12,9a). Pripravljal me je za še bolj celostno služenje v redovni skupnosti ter za spremljanje mladih in odraslih, zlasti tistih, ki so se odločali hoditi za Kristusom v duhovnem poklicu ali pa so želeli poglobiti svojo duhovno izkušnjo v vsakdanjem življenju.
Kristusu, ki je moje življenje, se dajem na voljo z vsem, kar sem, kar pa na poti zorenja prejemam, želim z veseljem podarjati naprej. Vedno znova se učim sprejemati dejstvo, da drugim ne morem pomagati, kakor bi želela, in to izročam Gospodu. On, ki vse zvesto spremlja, me vabi, da delovno vnemo in čut odgovornosti, ki sem ju prinesla iz domače družine, ter krhkost in nemoč, ki ju z leti vse bolj okušam, z njegovo pomočjo preoblikujem v dar skupnosti. S sestrami si prizadevam, da bi v Kristusu in zaradi njega iz svoje medsebojne različnosti ustvarjale dom edinosti, vedrine in upanja za ta svet.
Srčno želim in prosim Gospoda, da bi mladi prisluhnili svojim najglobljim željam in bi s pomočjo staršev, vzgojiteljev, duhovnih spremljevalcev mogli slediti tisti želji, ki jo On pokaže kot najboljšo življenjsko odločitev zanje.
s. Vida Tomažič
30. septembra 2022