Paragvaj, klic srca

Kar je položeno v srce, ostane v srcu, pa naj se zgodi kar koli. Ostaja velika hvaležnost za poletno enomesečno izkušnjo Paragvaja. Ostaja klic, ostaja želja.
S prošnjo, da bi šla v misijone, sem pred 11 leti obiskala Paragvaj. Naše sestre so potem zame imele druge načrte, ostala pa sem v stisku s sestrami, najprej preko s. Tadeje Mozetič.
Zadnja tri leta pa dejavno sodelujemo predvsem s sestrami in tehnično ekipo skupnosti Sagrada Familia de Lambare, s katerimi imamo podobno poslanstvo. Skoraj vse skupnosti v Paragvaju imajo vrtec in šolo.
Hvala Bogu, jezik mi ni delal težav, zato sem s sestrami hitro vstopala v njihovo šolsko pastoralo. Na poseben način mi ostajajo vtisi enotedenskega bivanja v skupnosti v Paraguari, kjer delujejo štiri sestre, dve starejši in dve v zrelih letih. Vrtec in šolo vsak dan obiskuje okrog 350 otrok, pouk pa je zaradi omejenosti prostora v dveh izmenah, ena skupina dopoldan, druga popoldan. Zelo se pozna socialna revščina okolja, saj starši oz. mame nimajo možnosti za zaposlitev in gredo s “trebuhom za kruhom”, za otroke pa pogosto skrbi stara mama ali kdo drug. Žalostne obraze sem hitro opazila in se o ozadju pozanimala pri sestrah. Pretresljivo. Globoka žalost, ki kliče po l(L)jubezni, dobroti, sprejetosti, toplini, skrbi, b(B)esedi, zavetju in možnosti za rast … Šola je še nekako urejena, prostori sester pa so usmiljenja vredni. Sveto uboštvo v vsakršnem pogledu, vendar sestre bolj skrbi, kako ob visokih temperaturah ali slabem vremenu zavarovati otroke. Radi bi naredili streho na igrišču oz. večnamenskem prostoru in s tem omogočili program in dejavnosti tudi v takšnem vremenu. Nekaj so že zbrali, nekaj pa še manjka. Tudi na drugem koncu sveta močno občutijo vojno in višje cene, še posebej v takšnih okoljih.
Domača paragvajska skupnost je bila zame Sagrada Familia de Lambare, kjer so me sestre vključevale v celotno poslanstvo skupnosti (vrtec, osnovna šola in srednja šola, skupno več kot 300 otrok). V skupnosti je šest sester: tri starejše, dve srednjih let in juniorka, ki študira.
Ravno v tem času so bili na šolskem koledarju zanimivi dnevi, kot so dan nogometa, folklore, paragvajske kulture, hrane …, tako da sem preko vseh teh dodatnih dejavnosti spoznavala njihovo zgodovino, kulturo, predvsem pa imela veliko priložnosti za srečanja z otroki, mladimi in sodelavci. Preko zanimivega projekta športnih iger, ko so me vključili v odbojkarsko ekipo, je komunikacija s starši stekla kar sama od sebe.
V obeh šolah me je močno nagovoril odnos učiteljev in vseh otrok do naše ustanoviteljice matere Margarete Puhar. Prav vsi, od najmlajših v vrtcu in najstnikov v šoli, jo poznajo in vedo, kdo je, od kod prihaja, kaj pravi o vzgoji, življenju. Zelo lepi so bili jutranji skupni začetki z molitvijo, dvigom zastave … in tudi šolske maše, priprava na spoved …
S sestrami smo šle tudi na romanje v narodno svetišče k Mariji v Caacupe in obiskale nekaj znamenitosti v okolici. Še posebej dragocen je bil zame obisk pokopališča, kjer sem se ustavila ob grobu s. Frančiške Flajšman. Obiskale smo tudi etnografski muzej v Asuncionu, ki ga je s svojim vseživljenjskim poslanstvom obogatila Slovenka dr. Branislava Sušnik, zelo spoštovana in cenjena raziskovalka, ki je pomagala odkrivati kulturo in dušo različnih paragvajskih staroselcev, indijanskih etničnih skupin. V svojem delu se je priporočala škofu Baragu. Njena življenjska pot in delo me vedno znova prevzameta.
Nekaj dni sem preživela v provincialni hiši v Asuncionu. Poleg provincialnega središča tu skrbijo za bolne sestre in imajo dom duhovnih vaj. S sestrami, ki so v bližini glavnega mesta, smo slovesno obhajale praznik Marijinega vnebovzetja, ki mu je sledilo prisrčno srečanje.
Paragvaj je drug svet, zelo drugačen od našega, infrastruktura, urejenost, promet … katastrofalno za naš pogled, pa vendar deluje. Na vseh teh poteh so me pogosto spremljali spomini in misli s. Tadeje, njeno poslanstvo, molitve, prošnje.
Letošnji dopust je bil daleč najboljši. Sicer nisem bila prosta, sem se pa odpočila in odložila vsakdanje skrbi. Otroci in “paragvajska ekipa” so mi dali novega zagona. Bogu hvala tudi za našo skupnost v Št. Petru, ki je v času moje odsotnosti skrbela za vse potrebno.
Kar težko sem se poslovila od Paragvaja. Sicer sem nazaj, srce in glava pa sta še tam. Upam, da prideta kmalu, realnost me že priganja …

s. Urša Šebat

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Prejšnji prispevek
Sprejem v postulaturo
Naslednji prispevek
Frančiškovi otroci