Dragi prijatelji,
se tudi vam zdi, da je Jezus včasih malo krivičen? Zakaj ne deli pravično – vsem enako? Kako lahko podari le en talent in potem pričakuje, da bo iz njega nastalo bogastvo? …
V evangeliju današnje nedelje (Mt 25,14-30), predzadnje v letošnjem cerkvenem letu, nam Jezus pove priliko o človeku, ki se je odpravil na potovanje in svoje premoženje zaupal trem služabnikom. Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega. Prva dva sta gospodarno ravnala z njimi in tako gospodarju podvojila premoženje, zadnji pa je svoj talent v strahu zakopal in ga gospodarju le vrnil ob njegovi vrnitvi. Gospodar se je prvih dveh služabnikov zelo razveselil in ju nagradil, zadnjemu pa vzel še tisti en talent in ga kaznoval.
Pa poglejmo malo globlje v zgodbo … Gospodar je trem različnim osebam razdelil različno število talentov. Je to pravično? Zakaj ne vsem enako?! Evangelij nam razloži, da je dal vsakemu po njegovi zmožnosti. Kar pomeni, da je pravzaprav razdelil pravično! Ker pravično in enako nista sopomeniki. Velikokrat se ljudje primerjamo med seboj in si želimo imeti, kar ima sosed, namesto da bi se veselili tega, kar imamo sami in to kar se da polno živeli. Včasih tudi pozabimo, da kdor ima več, se od njega tudi več zahteva …
En talent se nam zdi zelo malo. En. En sam. Pa vemo, koliko je pravzaprav vreden talent? Pravijo, da je bila v Jezusovem času vrednost enega talenta vrednost povpračne plače, ki jo je delavec zaslužil v 15 letih! Huuu, to pa je vse kaj drugega, kot malo …
Zadnja stvar, o kateri vas vabim, da skupaj malo razmislimo, pa je odnos zadnjega služabnika do svojega gospodarja. Tu namreč leži glavni problem. Služabnik se svojega gospodarja zelo boji, saj ga vidi v napačni luči – kot »trdega človeka, ki žanje, kjer ni sejal, in zbira, kjer ni raztresal«.
Kaj pa mi, dragi prijatelji? Kako mi vidimo svojega Gospodarja – Jezusa? Kdo je Jezus zame? Postavljavec zakonov? Nekdo, ki samo prepoveduje in kaznuje prekrške? Ki od mene zahteva nemogoče? Ki se ga bojim? Ali je morda prijatelj, ki mi kaže pot v življenju; pot, ki me bo pripeljala bliže k samemu sebi, bliže k sočloveku in seveda bliže k Njemu, ki je polnost vseh naših hrepenenj?
s. Urša Marinčič