Ko se ustavljam ob današnji Božji besedi, mi v srcu iz uvoda in sklepa prvega berila (Iz 63,16-17.19;64,2-7) odmeva: »Ti, Gospod, si naš Oče.« Vmes pa življenje človeka, kot bi nas Oče učil, čakal in prihajal naproti. In to je advent. »Mi smo glina, ti si naš upodabljavec, vsi smo delo tvojih rok,« zaključi prerok Izaija.
Apostol Pavel v pismu Korinčanom (1 Kor 1,3-9) nadaljuje misel o Očetu, ki v ta svet pošilja Sina: »Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa. Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu za Božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu, kajti v njem ste vsestransko obogateli v vsej besedi in v vsem spoznanju.«
Advent je čas, ki nam je podarjen, da se utrjujemo v drži Očeta in Sina in se od njiju učimo živeti v našem vsakdanu, v tem, kar smo. Božjo milost že imamo, pravi Pavel, advent pa je priložnost, da jo na novo odkrijemo in v nas v polnosti zažari.
Kljub karanteni advent ostaja. Še bolj pristen. Advent ni nekaj zunanjega, dogaja se v mojem srcu. Je priložnost, da postajam bolj podobna temu, kakor me vidi Oče, v odnosu do sebe in do drugih.
Želim, da bi večkrat prižgali luč na adventnem venčku. In da bi skozi to luč, skozi Boga, ki prihaja, gledali nase, na bližnje, na vse ljudi, in molili. Čas je za več medsebojne ljubezni. Ob tej luči se lahko srečujemo kot bratje in sestre. Čeprav daleč narazen, smo v Njem blizu, smo v Njem eno.
Ne vemo, kdaj za nas pride čas Božjega obiskanja. Smo v adventu. »Pazite in čujte!«
Lep in blagoslovljen adventni čas!
s. Urša Šebat