Božja beseda na slovesni paznik Svete Trojice
»Milost Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen Boga in občestvo Svetega Duha z vami vsemi!«
To je pozdrav, ki ga sv. Pavel v drugem berilu na praznik Svete Trojice namenja kristjanom v Korintu. To je trojiški pozdrav, saj so v njem omenjene tri Božje osebe: Oče (Bog), Sin (Jezus Kristus) in Sveti Duh.
Vse krščansko življenje je v znamenju in navzočnosti Trojice. V imenu Očeta, ki nas je ustvaril, Sina, ki nas je odrešil, in Svetega Duha, ki nas je posvetil, smo bili krščeni, in ko bomo umrli, bodo nad telesom in grobom ponovno naredili znamenje križa. Med tema dvema skrajnima trenutkoma našega življenja pa je še veliko trenutkov, ki so zaznamovani s klicanjem Trojice. Spominjam se, kako smo doma vedno začeli delo v imenu Trojice, rekli smo »sveti križ božji« in se prekrižali. Tako preprosto je bilo vse izročeno Bogu, tudi vse naše delo. Vsak pomemben dogodek je bil povezan z imenom Svete Trojice. Sveta Trojica je kot naročje, v katerem smo bili spočeti, kajti Bog nas je izbral pred stvarjenjem sveta, da bi bili njegovi otroci, upodobljeni po njegovem Sinu (prim. Ef 1,4) . Je tudi pristan, v katerega se vse ponovno steka. Trojica ni oddaljena skrivnost. To so tri osebe, ki so nam v življenju najbližje, saj »prebivajo v nas« (Jn 14,23) in mi smo njihov »tempelj«.
Bog je ljubezen, pravi Sveto pismo. Če je ljubezen, je jasno, da mora nekoga ljubiti. Bog je ljubezen v samem sebi, pred časom in ima od vedno v sebi Sina, Besedo, ki ga ljubi z neskončno ljubeznijo, to je, v Svetem Duhu. V vsaki ljubezni so vedno tri resničnosti: nekdo, ki ljubi, nekdo, ki je ljubljen, in ljubezen, ki ju povezuje. Trojica je model vsake človeške skupnosti, tako družine kot vesoljne Cerkve. Če pozorno beremo Novo zavezo, v kateri se je Trojica razodela, opazimo, da nobena od treh Božjih oseb ne govori o sebi, ampak govori o drugi, ne priteguje pozornosti nase, ampak na drugega. Vsakokrat, ko Bog Oče spregovori v evangeliju, vedno nekaj razodeva o Sinu: »Ta je moj ljubljeni Sin. Poslušajte ga!«; ali pa: »Poveličal sem ga in ga bom še poveličal.« Jezus tudi ne dela drugega, kakor da govori o Očetu. Ko Sveti Duh pride v srce vernega človeka, ne začenja razglašati svojega imena, ampak nas uči izgovarjati Aba, Oče, in izgovarjati Maranatha, kar je klicanje Kristusa in pomeni: »Pridi, Gospod!«
Poskušajmo ta model prenesti v svojo družino, skupnost. Postajale bodo odsev Svete Trojice na zemlji. To bi bila mala nebesa na zemlji. Znamenje križa nas spominja na to navzočnost in nam pomaga, da vstopamo v stik z njo. Ko se zaznamujemo s križem, se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti, medtem ko z besedami, ki jih izgovarjamo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« oznanjamo Sveto Trojico. Ponovno odkrijemo lepoto in učinkovitost preprostega znamenja. Vsakokrat, ko se v miru in spoštljivo pokrižamo, se izročamo Sveti Trojici in kličemo nase njeno varstvo proti notranjim in zunanjim sovražnikom. To pa poživlja tudi našo vero.
»Bratje in sestre, veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, bodite istih misli, živite v miru, pa bo Bog ljubezni in miru z vami,« tako spodbuja sveti Pavel Korinčane in te besede spodbude veljajo tudi za nas.
s. Terezija Tomazin
Pixabay