Jezus uči in odkrito govori učencem: »Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« – Božji Sin izročen človeku. O, kakšna ponižnost, kakšna ljubezen do človeka! Bog se izroča človeku. To je razodevanje neskončne in brezpogojne Božje ljubezni. Odgovor človeka: umor. Ustavim se ob tem. Zaboli me ta človeški odgovor na Božjo ljubezen. Vsak dan se nam daješ, izročaš v Božji besedi in kruhu življenja. Kako to sprejemam?
Učenci ne razumejo, kaj govori, niti ga ne vprašajo za pojasnilo. Ostajajo pri svojih pogovorih. Pogovarjajo se, kdo je največji. Biti več, biti nad drugimi. Na delu je skušnjava, ki jo je doživel že Adam. Biti več. Kakšno nasprotje od tega, kar govori Jezus. Zato to nerazumevanje Jezusovih besed, iz katerih razberemo ponižnost, darovanje, služenje.
Jezus, še nas boš moral naučiti, kaj pomeni biti tvoj učenec, kaj pomeni hoditi za teboj, ubogim, ponižnim in majhnim, biti zadnji in vsem služabnik. Potrebujemo tvojo usmiljeno ljubezen.
s. Terezija Tomazin
Tisti čas so Jezus in njegovi učenci prepotovali Galilejo, vendar ni žêlel, da bi kdo to izvedel. Učil je namreč svoje učence in jim govóril: »Sin človekov bo izročèn v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Oni niso razumeli te besede, a so se ga bali vprašati.
Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se menili med potjo?« Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstére in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.« (Mr 9,30-37)