Pismo apostola Pavla Filipljanom 4,6-9:
Bratje in sestre, nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih. Kar ste se od mene naučili, prejeli, slišali in videli, to delajte. In Bog miru bo z vami.
Beseda govori o miru izročitve – zaupanja, popolne prepustitve. O hvaležnosti rok, ki so popustile krčevito oklepanje in postale zmožne sprejemati – koliko darov so naenkrat prejele! Govori o Božjem miru, ki ni toliko brezvetrje kot tiho, živo žuborenje v najgloblji globini, trdno sidro, sveti kraj v jedru bitja, ki ga ne doseže razburkanost gladine.
Govori o jasnini in pronicljivosti pogleda, ki odseva čisto srce – srce, ki se očiščuje balasta, izkrivljenosti, laži. Bog prebiva v njem, ker ima prostor, ker ga pozna. Stori, da mu je vedno bolj podobno.
To se zgodi človeku, ki sprejme Boga za svoje središče, ki spozna to resnico in se uglasi nanjo, ki je pripravljen postati to, kar je, in se pusti osvoboditi od tega, kar ni. Zgodi se človeku, ki dopusti, da je ljubljen.
Veselo srce priča o tem, da je odkrilo to, „kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častvno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno“ – da temu dovoli živeti, da dopusti, da Bog to obudi v njem, da se potaplja v pričujočnost teh resničnosti in se jim pusti preplaviti, prežeti, povsem prepojiti. Bog miru je z njim.