Veliki se razodeva majhen, da bi …

… DA BI MAJHNI POSTALI VELIKI!

Bogoslužje četrte adventne nedelje nam v prvem berilu govori o Betlehemu in vladarju, ki prihaja: »Ti pa, Betlehem Efráta, si premajhen, da bi bil med Judovimi tisočnijami: iz tebe mi pride tisti, ki bo vladal v Izraelu, njegovi izviri so od nekdaj, iz davnih dni.« (Mih 5,1)

Skozi vse razodetje stopa pred nas Bog, ki se sklanja k revnim, stiskanim, zapuščenim in tistim, ki niso nič v očeh sveta. Izbira si preprosto pot do človeka, da ga najde tam, kjer je majhen, šibek, nebogljen. To je povabilo, da postanem majhna in ponižna v srcu in tako bom lahko sprejela Boga.

Bazilika Jezusovega rojstva v Betlehemu ima ena sama vhodna vrata in še ta so tako nizka, da ne moremo vstopiti skoznje, če se globoko ne priklonimo. Prastara razlaga vsebuje veliko duhovno resnico, ki pravi, da vrata spominjajo romarje, da je mogoče prodreti v skrivnost božiča le tako, da se priklonimo, da postanemo majhni. Če se je Bog spustil z višav, ali ne vabi tudi nas, da bi sestopili z naših majhnih podnožij vzvišenosti, gospodovanja ter bi živeli v spravi kot bratje in sestre? Razjahati moram kamelo, da bom lahko vstopila v betlehemsko votlino.

Evangelij (Lk 1,39-45) pa nam postavi v ospredje Marijo. Angel Gabrijel ji je razkril, da Elizabeta pričakuje otroka, in Marija je vstala in hitro šla v pogorje (prim. v. 39). Hitro je šla, ne s tesnobo, hitro, a v miru. To je dejanje pozornosti. Lahko bi ostala doma in pripravila za rojstvo svojega sina, a jo bolj skrbi za druge kot zase. Tako je z dejanji pokazala, da je že učenka tistega Gospoda, ki ga nosi v sebi. Pristna dejavna ljubezen je vedno sad ljubezni Boga.

Ko Marija vstopi v Zaharijevo hišo, jo Elizabeta pozdravi: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?« (v. 42-43). Čudi se, da k njej prihaja »mati mojega Gospoda.« Čudenje. Se znam čuditi in videti vstopanje Gospoda v moje življenje? Takoj zatem Elizabeta hvali njeno vero: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (v. 45). Marija je blagrovana, ker je verovala. Brez vere ostanem gluha za Božji glas in ostanem nesposobna izgovarjati besede tolažbe in upanja svojim bratom in sestram.

Iz vseh teh misli mi ostaja: majhnost, dejavna ljubezen in vera. K temu me vabi Gospod v teh dneh. Gospod, tukaj sem, zgodi se.

s. Terezija Tomazin

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: duhovno
Oznake: duhovno
Prejšnji prispevek
O-odpevi
Naslednji prispevek
Božično voščilo
Meni