Dragi prijatelji,
danes je tretja adventna nedelja. To nedeljo imenujemo “Gaudete”, kar v prevodu pomeni “Veselite se”. Oznanja nam, da je Božič že pred vrati in nas vabi, da se tega veselimo.
Veselje … Kaj tebi pomeni veselje?
December smo v Evropi poimenovali »veseli december«. Čas, ko na vsakem koraku gorijo lučke, v ozadju igra romantično-melanholična glasba, obiščejo nas trije radodarni možje: Miklavž, Dedek Mraz in Božiček in nam prinesejo darila, vonj po kuhanem vinu in kranjskih klobasah se širi po ulicah … Vse je čudovito …
Pa je res? Strokovnjaki pravijo, da je ravno december mesec, ko največ ljudi doživlja stisko, osamljenost, zapuščenost, nesmisel življenja …
Te dve nasprotji nam kažeta, da nekaj ni v redu. Da smo izgubili smer. Da nam je potrošniška miselnost popačila pravo predstavo sreče in veselja.
Ker če bi bila res darila, lučke, romantična glasba, kuhano vino … vir pravega veselja, potem bi morali biti moji afriški prijatelji vsi do konca zagrenjeni, saj nimajo prav nič od tega. Pa vendar nasmehi na njihovih obrazih in žar v očeh pravijo drugače. No, da ne bo pomote – ne želim romantizirati življenje afriškega človeka. Ne, še zdaleč ne, ker je preveč težko! Ko je tvoj glavni smisel vsakdana v tem, da najdeš nekaj za po zob, to vsekakor ni veselje in ne sreča. Pa vendar me vsakič znova preseneti, kako to trpljenje in boj za najbolj osnovno, ki bi moralo brez izjeme pripadati vsakomur, kljub vsemu ne more uničiti veselja, ki je globlje, ki je nekaj Več …
V današnjem berilu (Iz 61, 1-2.10-11) nam prerok Izaija predstavi, kaj je resnično veselje. To je zavedanje, da nisem sam. V ničemer in nikdar. Tudi takrat, ko je neskončno težko. Ker je »Duh Gospoda Boga nad menoj«. In da je naše življenje mnogo več, kot je vidno na prvi pogled, saj me je Gospod »odel z oblačilom odrešenja in me ovil z ogrinjalom pravičnosti«. To je tisto pravo veselje! To, da smo neskončno ljubljeni, to da smo odrešeni – v Njem in po Njem!
Čez en teden bo Božič, praznik rojstva našega Odrešenika. Kakšna ljubezen je to … Sam Bog, ki je vse ustvaril in je vsemogočen, se odloči priti na zemljo kot majhen otrok, kot jaz in ti, v vsej lepoti in hkrati v vsej bedi. V še večji bedi, kot sva jaz in ti – v navadni štali. In to le zato, da bi nama bil blizu; najbližje, kot je to mogoče …
Zato, draga sestra, dragi brat, veseliva se! Veseliva se v Gospodu, se obračajva k Njemu v zaupni molitvi in se zahvaljujva za vse, kar nama je podarjeno. In če sva iskrena – slednjega kljub vsemu res ni malo!
besedilo in fotografija: s. Urša Marinčič