Na prvo postno nedeljo smo srečali Jezusa v puščavi, v boju s skušnjavami. Pokazal nam je kako premagati skušnjave. Druga postna nedelja pa ima čisto drugačno temo, spremenjenje na gori. Jezus se pokaže učencem v svojem veličastvu. Kako nasprotna tematika. Na eni strani post, pokora, trpljenje, na drugi pa zrenje božjega veličastva. Kaj mi želi s tem povedati današnja Božja Beseda?
Jezus in učenci se povzpnejo na visoko goro. Ko pomislim na vzpenjanje na goro mi kot prvo pride na misel beseda napor, vztrajnost, želja priti na cilj, hrepenenje po lepoti, ki jo prinaša pogled z vrha. To pa že zveni bolj postno. Za postne vaje je tudi potrebno nekaj napora, vztrajnosti, želje po izpolnitvi nalog, ob tem pa tudi hrepenenja po srečanju z Vstalim. Hrepenenja po biti v božji bližini. Hoja za Gospodom je kot vzpenjanje na goro. Še bolje, če rečem vzpenjanje z Gospodom, saj mi On daje moč, samo s svojim prizadevanjem ne bi prišla daleč.
Ko so bili na vrhu gore »Jezusov obraz zasije kot sonce«. Spoznajo kako »dobro je, da smo tukaj«. Peter je pripravljen postaviti šotore in ostati v tem čudovitem izkustvu. Obsenči jih »svetel oblak« in slišijo glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Božjega veličastva ne moremo videti. Njegovo podobo lahko vidimo v človeku. Kdor posluša Božjo besedo, postaja njegova podoba. Jezus pred svojim trpljenjem pokaže učencem kdo je on. Želi, da ne ostajajo le pri trpljenju ampak da je njihov pogled usmerjen v bistvo, ki nas čaka- gledanje Boga v slavi. Poklicani smo, da gledamo Gospoda iz obličja v obličje (1Kor 13,12) in se spreminjamo vanj (prim. 2Kor 3,18). Poklicani smo, da smo luč (Iz,60,1). »Dobro je biti tukaj«, ker smo pri izvorni lepoti, pri svojem stvaritelju. Naša spremenitev se začne, ko namesto, da bi mislili nase in poslušali sebe, poslušamo njega in mislimo nanj. To je smrt starega človeka in rojstvo novega. In prav skozi postni čas naj bi se to dogajalo, umiranje starega in rojstvo novega.
V prvem berilu iz 1Mz 12, 1-4a Bog govori Abrahamu: »Pojdi iz svoje dežele in od svoje rodovine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo pokažem!« Abraham v zaupanju gre, čeprav ne ve kam in kaj ga čaka. Za to je blagoslovljen. To povabilo je namenjeno tudi meni, nam. Vabi, da gremo iz svojega starega življenja in začnemo novo življenje. Kaj moram zapustiti? Si upam v deželo, ki mi jo kaže Bog? Samo če bomo stopili na pot, če se bomo podali v deželo, na goro, ki nam jo kaže Gospod bomo doživeli spremenjenje in se upodabljali po njem, ga bomo lahko enkrat gledala iz obličja v obličje. Bomo blagoslovljeni.
Jezus jim reče: »Vstanite in se ne bojte!«
Vstani in se ne boj, pravi tudi meni in tebi.
s. Terezija Tomazin
Pogled na Triglav z Begunjščice, 29. december 2021. Foto: s. Polonca Majcenovič