»Vaše srce naj se ne vznemirja,« pravi Jezus v evangeliju 5. velikonočne nedelje. Govori kot prijatelj. Spodbuja učence, naj se ne vznemirjajo, naj imajo vero v Boga in naj tudi vanj verujejo. Zagotovi jim svojo zvestobo. Pove jim, kaj bo storil: »Grem in vam pripravim prostor; v hiši mojega Očeta je mnogo bivališč.« Hoče me imeti ob sebi. Kdaj bo ta čas, ko me bo vzel k sebi, da bom tam, kjer je On? Ne vem. Ker ne vem, se me lahko polasti strah, negotovost in druge skušnjave. Jezus pa pravi, naj se ne vznemirjam, ampak verujem v Boga. Kakšna je moja vera? Kjer ni vere, je prostor za strah. Ali lahko rečem v miru: Gospod, ti vodiš naše življenje in svet, v tvojih rokah sem, zaupam ti? Vem, da je pri tebi dosti bivališč. Dovolj prostora je za vse in zaupam, da bom prišla k tebi.
Jezus pravi: Jaz sem pot. Zakaj se vznemirjam? Pomembno je le, da sem na poti v večnost. Na poti osebne rasti in ljubezni. Na poti šole ljubezni in darovanja. Ni mi treba več bloditi, ampak le hoditi za njim, za Božjim Sinom, ki je dal življenje. Ni pa ta pot vedno lahka, je tudi trnova.
Jezus pravi: Jaz sem življenje. Jezusovo življenje je bilo trideset let tihega dela v mizarski delavnici, sobivanja z Marijo in Jožefom. Le malokdo je vedel zanj, nič pomembnega ni storil. Na videz je življenje teklo mimo njega. V resnici pa je živel polno. Bil je v globokem stiku s seboj, živel je odnos z Očetom, z Jožefom in Marijo. Živel je ljubezen v skritih nepomembnih trenutkih. In to je zanj življenje. On sam je življenje, ker ni nič praznega, nič smrti podobnega v njem. Jezus, učiš me takega življenja.
Jezus pravi o sebi, da je Resnica. Resnica osvobaja, me spodbuja in tolaži. Vabi me, naj se oklenem Njega, Resnice. Globoko v sebi poznam resnico. Znam živeti z njo?
Ostanimo toliko vznemirjeni, da se bomo bolj oklenili njega, ki je Pot, Resnica in Življenje. Naj bo on vedno bolj naša Pot, Resnica in Življenje!
s. Terezija Tomazin
Pixaby