Neznanec, ki ga poznam

Ko se je množica nasitila, je Jezus takoj naročil učencem, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpústil množice. In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddáljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovoril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično, ti si Božji Sin.«

Ta beseda govori o nečem poznanem. Neznanskost črne globine, divjost valov, ostrina vetra in hlad vode najdejo raznolike alegorije v konkretnosti človekovega življenja. Kar kruto udarja, se brezobzirno zaganja, grozeče preži, zasipa in spodnaša – vse to odseva v nevihtnih potezah srečanja na Galilejskem jezeru.

Strah. Negotovost. Groza. Dvom. Obup. Nemoč. Slabost.

Bistvena je še ena resničnost, ki zariše odločilen zasuk dramatičnega momenta: v pričujočnosti preplavljajoče stiske je navzoč obraz. Oseba – Nekdo.
Kako dolgo hodiš proti vetru, da se ga zaveš, da ga prepoznaš?

V agoniji izgnanstva, tujosti, nedovršenosti in strahovite pustinje – navzočnost, ki nosi slutnjo doma.
Morda ni več kot daljno upanje. Pa je lahko tudi ta brljava, komaj zaznavna svetloba dovolj, da se človek ne vda v temo.
Včasih poblisne močno, da vse presvetli, nato pa povsem ponikne – veš, da je resnična luč in da se ob svojem času vrača – a napajati se iz nje navkljub soju varljivih lučic, ki se svetlikajo pod gladino (vodijo pa le v globljo temo) – je stvar modrosti.

Ohraniti pogled na Kristusu, v vsakem času, turbulencam življenja navkljub, je resnično dejanje vere. Pravo tveganje. Hkrati pa nič na svetu ni tako gotovo, tako trdno kot je Njegova zvestoba do nas, ki ne preneha in je vedno pripravljena obnoviti zavezo.

Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal.

Peter – prototip Kristusovega učenca, upodobitev vsakega od nas – preoblikovanje v teku, širjenje omejenega obzorja in trganje vklepajočih spon. Nedovršenost se steguje k obliki, ki jo sluti v sebi in jo prepoznava v Njem – postaja to, kar je.

Sčasoma uvidiš, da ti je poznani neznanec bližji kot si ti sam sebi – zaupati mu pomeni najti pot domov.

s. Zala Vrabec

Foto

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: duhovno
Oznake: duhovno
Prejšnji prispevek
Mojzes omaguje: 4 Mz 11,4-15 (pripravila s. Polonca Majcenovič)
Naslednji prispevek
Vera