V današnjem evangeliju se z Jezusom umaknemo v tirsko in sidonsko pokrajino, med pogane. To je kar malo presenetljivo, glede na to, da v nadaljevanju Jezus pove, da je bil poslan le k “izgubljenim ovcam Izraelove hiše”. Tam Jezus sreča domačinko, Kanaanko, ki ga na ves glas prosi, naj ozdravi njeno hčer pred hudobnimi duhovi. Jezus na prvi pogled izgleda zelo hladen in brezbrižen, saj se ne zmeni zanjo. Pa vendar je ne odslovi, čeprav ga učenci za to prosijo. Žena pa je neverjetna. Iz predhodnih dogodkov vemo, kako so bili “Izraelovi otroci” sumničavi, kako so kar naprej potrebovali Jezusova znamenja; ta žena, poganka, pa je Jezusa takoj prepoznala kot Mesijo, “Davidovega sina”.
Preprosto je verjela besedam, ki jih je o njem slišala od drugih. In se ni pustila odgnati ne Jezusovemu molku, ne njegovim učencem in ne Jezusovim nič kaj prijaznim besedam, da pač ni poslan, da bi pomagal njej in njeni hčeri, še več, da jo primerja s psi … A ona se ne pusti zmesti. Kleči pred njim in veruje! Ona ve, da Jezus more narediti čudež. Ve, da je Jezus predvsem poslan k Izraelcem, pa vendar verjame, da je tako velik, da lahko pomaga tudi njej in njeni hčeri. Kakšna vera! In prav ta brezpogojna vera Jezusa tako gane, da ozdravi trpečo hčer.
Kaj pa mi? Večina, ki nas to bere, smo kristjani, “Izraelovi otroci”. Privilegirani, da je Jezus prišel najprej k nam. Pa ne mislim privilegirani v smislu večvredni. Nikakor! To je čisti Božji dar. Nič nismo naredili za to. Se tega zavedamo? Čutimo v srcu hvaležnost? Hvaležnost, da nas Oče tako ljubi, da nam je poslal svojega edinorojenega Sina? Ne bojmo se! Ne dvomimo, čeprav tudi mi kdaj doživljamo, kot da se Jezus ne zmeni za nas in za naše probleme. To ni res. Jezus nas željno čaka, da pridemo k njemu polni zaupanja in mu dovolimo, da tudi nas ob času, za katerega On ve, da je najprimernejši za nas, ozdravi in nas osvobodi vsega, kar nas pritiska k tlom ter jemlje moči za veselo, preprosto in hvaležno življenje.
s. Urša Marinčič