Od 5. do 12. oktobra 2025 je v Rimu v skupnosti na Piazza Caprera potekalo drugo kongregacijsko srečanje sester z začasnimi zaobljubami in prvo srečanje mlajših sester do pet let večnih zaobljub. Kot edina sestra v provinci, ki za las še pašem v ta časovni okvir, sem se udeležila jubilejnega srečanja pod geslom »Upanje pa ne osramoti (Rim 5,5)«. Na srečanje sem odšla predvsem v hvaležnosti in pričakovanju, da se ponovno srečam s sestrami, ki jih že poznam, a se zaradi razdalj zelo redko vidimo, in hkrati spoznam nove sestre, ki so se v zadnjem času pridružile naši redovni družini. Poleg dragocenega druženja pa sem prejela tudi mnogo dobrih spodbud in doživela jubilej vesoljne Cerkve.
Po nedeljskem začetku z molitvijo in večerjo smo nato prva dva dni preživele več ali manj na Papeški univerzi Antonianum, kjer smo s pomočjo p. Michela Sardella kar konkretno govorile o izzivih posvečenega življenja v današnjem času. Ključni poudarki, ki so se mi vtisnili v srce, so bili: postaviti Boga na prvo mesto, odpuščati in narediti vse, da bi izboljšali bratsko življenje. Le-to je opredelil kot eno od treh smrti v življenju redovnika (krst, telesna smrt in bratsko življenje). Ta misel me je spremljala tudi v torek, ko smo se podale v katakombe sv. Priscile. Vera teh prvih kristjanov, mučencev me je globoko pretresla in mi vedno znova postavlja vprašanje: Kako radikalno pa jaz živim svojo vero?
V nadaljevanju dneva smo s p. Michelom govorile še o eni pomembni temi za današnji čas: pravilna uporaba družbenih medijev v posvečenem življenju. Konkretni in izzivalni primeri, ki nam jih je predstavil, so bili dobra iztočnica za mnoga vprašanja za osebno in skupnostno življenje, saj mnoge osebne težave in beg v družbena omrežja nastanejo zaradi težav v bratskem življenju.
Po dveh dneh bolj sedečega razmišljanja, se je prilegel »romarski dan«. Ga. Maria Pinto iz gibanja Marijino delo nas je popeljala skozi različne znamenitosti svetega mesta: od Koloseja, pa do cerkve sv. Marije Velike, Lateranske bazilike in krstilnice, pa do cerkve sv. Križa in še mnogo drugega. Skupaj smo stopile skozi sveta vrata ter Božjemu usmiljenju izročile sebe in naše skupnosti. Tudi pica kar tako sredi parka je bilo posebno doživetje in priložnost za sproščeno druženje. Zvečer smo se udeležile bdenja v baziliki sv. Petra ob začetku jubileja redovnikov.
Noč je bila torej nadvse kratka, saj smo že v zgodnjih jutranjih urah s popotnim zajtrkom krenile nazaj proti trgu sv. Petra, kjer je bila ob 10.30 sv. maša, ki jo je vodil papež Leon XIV.
Popoldan smo si vzele malo več časa za počitek in podelitev izkušnje jubilejnega leta po skupinah, dan pa smo sklenile s češčenjem Najsvetejšega.
Petek smo srečanje nadaljevale v bližnji župniji sv. Jožefa. Tam nam je spregovoril g. Innocent Thibaut Ndorerano (duhovnik iz gibanja Marijino delo), ki nas je skozi izkušnjo svojega duhovniškega poklica in življenja v skupnosti spodbudil h konkretnemu in osebnemu odgovoru na Božjo ljubezen. Bog nas vabi ne le k prvi izbiri za posvečeno življenje, ki je bila najbolj vidna, ampak nas pripelje tudi do druge izbire, ki je lahko povsem notranja in nas vabi k nečemu več – da se popolnoma darujemo Njemu. Ljubezen v dejanjih ne pride vedno avtomatično, ampak je kot umetnost, ki jo moramo znova in znova trenirati, dokler se ne navadimo tako ravnati. Zato je g. Thibaut vsaki sestri podaril posebno škatlico s karticami za vajo v ljubezni.
Popoldan nas je vrhovna predstojnica s. Veronika Verbič spodbudila še k razmisleku o naši trajni vzgoji. Ker se je po poročanju pogovornih skupin odprlo kar nekaj vprašanj, spodbud in izzivov, o katerih bi bilo še vredno spregovoriti, smo po večerji v skupnosti na terasi pod zvezdami nadaljevale s pobudami in zaključile večer v sestrinskem druženju.
Ker se je skoraj polovico sester moralo že v soboto vrniti v svoje skupnosti, smo zadnji skupni dopoldan izkoristile za ovrednotenje in podelitev ob sklepu srečanja. Priteklo je kar nekaj solz – predvsem solz hvaležnosti za sprejetost in iskrena želja po gradnji sestrinstva v lastnih skupnostih kot tudi na medprovincijski ravni.
Po slovesu od nekaterih sester, smo se preostale v popoldanskih urah odpravile v skupnost na Farnesini, kjer so nas sestre z veseljem sprejele. Imele smo priložnost slišati mnogo prigod o začetkih te skupnosti, ki nam jih je z žarom in s humorjem pripovedovala s. Celina Sarić.
Zvečer smo se ponovno podale na trg sv. Petra, kjer smo skupaj s papežem in z množico Marijinih častilcev molili za mir. Rožnemu vencu v različnih jezikih so sledile litanije Matere Božje in nato še krajša adoracija. Presunjene smo bile nad tišino in zbranostjo, ki je v času češčenja vladala na trgu prepolnem ljudi … To resnično zmore samo Bog.
V nedeljo nas je ostalo le še nekaj mlajših sester. Dan smo izkoristile za ogled še nekaterih znamenitosti Rima in na koncu obiskale še baziliko sv. Pavla zunaj obzidja. Tam smo se dobile s sestrami iz generalne hiše, ki so nas nato odpeljale v Grotta Ferrato.
Zaradi sester iz Paragvaja, ki sta za nekaj dni še obiskali Slovenijo in Avstrijo, smo ostale malo dlje. V ponedeljek dopoldne so nama s s. Mileno Zdešar (ki je v času srečanja čuvala generalno hišo) sestre omogočile izlet do Castel Gandolfa, kjer smo si ogledale čudovite papeške vrtove. Poleg lepote narave mi je prihajalo na misel, koliko ljudi mora biti vključenih v tako obsežno delo, da so vrtovi vedno tako skrbno urejeni … Kaj lahko naredi sodelovanje Stvarnika in človeškega dela!
Po zadnjem kosilu in pozdravih so nas sestre pospremile na železniško postajo in kmalu smo se z neverjetno hitrostjo popeljale skozi italijanske pokrajine proti Sloveniji.
s. Klara Jarc
sestre
){kind=link}