Blagoslovljen, ki prihajaš

Prvi dan velikega tedna je cvetna nedelja. Božja beseda nas želi uvesti v skrivnosti velikega tedna. Srečamo Jezusa, ki sedeč na osličku prihaja v Jeruzalem. Množica, navdušena nad Kristusom, prihaja z oljčnimi vejami, cvetjem in ga pozdravlja. Mnogi med njimi so bili prepričani, da bo Jezus osvobodil Jude rimske nadvlade in sebe razglasil za zemeljskega kralja. Jezus pa ni prišel v Jeruzalem, da bi bil razglašen za kralja zemeljskega kraljestva, temveč da za nas trpi, umre in s svojim vstajenjem premaga smrt, da nas odkupi pri svojem Očetu.
Prerok Izaija (Iz 50,4-7) govori o kralju, ki bo ponižan, tepen in svojega obličja ne bo skrival pljunkom in sramotenju. Tudi apostol Pavel (Flp 2,6-11) govori o Bogu, ki se je ponižal, vzel nase podobo hlapca in umrl na križu. Veselju prihoda v Jeruzalem sledi zadnja večerja, izdaja in Pilat, ki Jezusa izroči množici, ki ga je pred časom tako bučno pozdravljala. Zdaj kričijo: »Križaj ga!« In tako sledi težka in dolga pot na Kalvarijo, kjer Jezus, prebičan in zapljuvan, doživlja zapuščenost od svojega Očeta. »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Nato izdihne. Tretji dan pokaže, da je močnejši od smrti in vstane v zarjo velikonočnega jutra.
Zavem se ljubezni Kristusa, s katero vstopa v Jeruzalem, na veliki četrtek postavi zakrament svete evharistije in mašniškega posvečenja ter na veliki petek sprejme zasramovanje, ponižanje, žalitve in fizični napor. Vse zame, za nas, iz ljubezni do nas ljudi.
Prosim, Jezus, kot si vstopil v Jeruzalem, vstopi tudi v moje srce, v srce vsakega človeka. Jezus, dovoli mi, da te danes pozdravljam in te slavim. Teden, ki prihaja, bo težak in naporen. Tvoje usmiljenje na velikonočno jutro pa bo imelo zadnjo besedo. Zato kličem: Blagoslovljen, ki prihajaš. Tvoje odrešenje, ki mi ga podarjaš, bo moje upanje in moč.
Spomnim se besed, ki jih je rekel svojim učencem: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,24). Nikoli ni obljubil časti in uspehov. Vedno je svoje prijatelje opozarjal, da bo končna zmaga šla preko trpljenja in križa. Enako velja tudi za nas. Prosim za milost, da bi potrpežljivo prenašala svoj križ, da ga ne bi zavrnila, ga vrgla proč, ampak ga, gledajoč Njega, sprejela in nosila. Dan za dnem.
Jezus ne zahteva, da ga zrem samo na slikah. Ne! Navzoč je v številnih bratih in sestrah, ki danes prenašajo trpljenje kakor On: trpijo zaradi družinskih dram, zaradi bolezni, vojn, terorizma, zaradi oskrunjenosti v svojem dostojanstvu … Jezus je v vsakem od njih in me prosi, da ga pogledam, prepoznam, ljubim. Isti je, ki je bil pribit na križ in je umrl med razbojnikoma. Ni drugega Gospoda kot ponižni Kralj pravičnosti, usmiljenja in miru.

s. Terezija Tomazin
Nasad oljk na Pagu, 25. 7. 20221, s. Polonca Majcenovič

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: duhovno
Oznake: duhovno
Prejšnji prispevek
Pustite jo, da skrbi za moj pogreb: Jn 12,1-11 (s. Polonca Majcenovič)
Naslednji prispevek
Vstal je Kristus, upanje moje