Božja beseda 4. adventne nedelje se ukvarja z mislijo na Gospoda – Boga, ki vstopa v ta svet kot kralj veličastva, kot pravi odpev v psalmu. V knjigi preroka Izaija Bog napove kralju Ahazu, da bo on sam dal znamenje, ko bo devica spočela in rodila sina z imenom Emanuel. Devica je znamenje, ki po naravnih zakonih brez sodelovanja moškega ne bi mogla spočeti.
Apostol Pavel jasno govori o Jezusu, ki je Božji Sin in prihaja iz Davidovega rodu. Po njem smo prejeli milost in apostolstvo, da bi zaradi njegovega imena vsi narodi postali poslušni veri.
Evangelij po Mateju pokaže na Izaijevo napoved Device, ki ni spočela po možu, ampak po Svetem Duhu.
Vsa besedila te nedelje kažejo na Božje delovanje v času, ki se je dopolnil. V njem je Bog začel izpolnjevati svojo obljubo, ki jo je dal že Adamu in Evi v raju.
Če gledamo kronološko, se zdi, da je ta čas, ko je Bog poslal svojega Sina, trajal dolgo, da se je uresničil.
Če pa gledamo z vidika Boga, se nam razgrne nov pogled na Boga, ki prihaja, da vse prenovi in pokaže svojo ljubezen na otipljiv način: v Dojenčku, ki ga imenuje Emanuel.
Bog je vedno z nami: ko se zdi, da je odsoten in »se ne meni kaj dosti za zgodovino«, ali ko konkretno poseže v čas in pošlje svojega Sina. Bog nas spremlja povsod in vedno, tudi če se nam ne zdi tako!
Ker pa Bog ve, da je naša narava tako uboga, da potrebuje znamenja in dokaze, se Bog spusti h konkretnemu človeku. Približa se nam po Otroku v jaslih, ki čaka na bližino in nežnost.
Bog je z nami, je Emanuel!
Z menoj je tukaj in sedaj!
Ali ga bom sprejel v svoje bivanje?
s. Mirjam Černigoj
Pixabay