Božja beseda 3. adventne nedelje
Psalm 3. adventne nedelj je poln argumentov v prid temu, da jo imenujemo tudi nedelja veselja. Izpostavlja prav presunljivo, za nekatere celo absurdno in škandalozno potezo Boga, ki pa dokazuje njegovo razodeto resnico – namreč da ljudem ni samo Stvarnik, temveč Oče (in Mati).
Skloni se namreč k človeški lakoti, potrtosti in skrušenosti. Stopi k tistemu, ki je zatrt in doživlja krivico, k tistemu, ki je sam, ogrožen in izgubljen, in tudi k tistemu, ki je na tak ali drugačen način ujet, zvezan – vstopi v to stisko, v njegovo bolečino in nemoč. Bog, ki sliši in se meni za človekovo trpljenje. Brez prezira, brez obsojanja, brez nasilja in prisile. Nasproti brezupa, propada in strahu daje spoznanje, širino pogleda, stalnost dinamične umirjenosti. Bdi nad vsakim, ki je iskren in v sebi ni zadušil posluha za resnico – nad vsakim, ki ga ni sam izgnal iz svojega življenja.
Veselje je v tem, da za nedovršenost, omejenost, sploh vso tragiko, ki je človekova realnost, obstaja prostor, zdravilo in razvez v novost, polno smisla in notranje skladnosti.
Gospod je zvest na veke,
Gospod pomaga do pravice zatiranim,
Gospod daje kruha lačnim,
Gospod osvobaja jetnike.
Gospod odpira oči slepim,
Gospod dviga potrte,
Gospod ljubi pravične.
Gospod varuje tujce.
Gospod podpira siroto in vdovo,
pota krivičnih pa uničuje.
Gospod bo kraljeval na veke,
tvoj Bog, o Sion, od roda do roda.
(Ps 146,6-7.8-10)
s. Zala Vrabec