Od znotraj navzven

Božja beseda 2. adventne nedelje

Sanjam, kako lepo bi bilo, če bi vedno in povsod sprejela Božji predlog za dobro, za potrpežljivost, usmiljenje, mir, ljubezen, in zavračala zlo v vseh oblikah. In ko bi ljudje okoli mene počeli enako in ko bi ljudje po vsem svetu počeli enako – raj bi bil na zemlji. Mir, veselje, sreča, dobrota med vsemi, kot jo opisuje današnja Božja beseda. Kar stoži se mi po takih časih. Kako bo lepo, vsi bomo drug do drugega dobrohotni, nič obžalovanja vrednega ne bo.

Zakaj tega še ni? Ne bom presojala, kaj vse je na svetu narobe, kje vse se je razbohotilo zlo. Tudi sama se kdaj odločim za sebičnost in ne za Ljubezen. Posledice čutim najprej sama, a žal tudi moji bližnji. V svetu skoraj nimam vpliva. Lahko pa pripravim pot Gospodu v svojem srcu.

Advent je primeren čas, da obnovim in poglobim zavezo z Bogom. Da spet bolj pozorno prisluhnem njegovim dobrim navdihom za ureditev življenja, za to, da bo med nami več njegovega božjega načina – dobrota, ljubezen, mir, resnica …, same lepe reči, po čemer vsi hrepenimo.

Vsak v svojem malem krogu lahko dopusti, da Bog dela v njem in po njem. In že na tem svetu doživlja, kako lepo je, če se imamo radi, smo si naklonjeni in želimo drug drugemu dobro.

A brez Njega ne bo šlo. On je avtor ljubezni. Le Bog mi lahko da moč, da živim življenje po Njegovem vzoru, z Njegovo močjo, na Njegov način.

Toda Bog tega ne bo delal brez mene. Želi si mojega sodelovanja, soustvarjanja, sobivanja vseh.

Ne smem čakati tik do božiča, da bi stala v gneči pred spovednico. Kar zdaj na začetku hočem dobro zastaviti: počistiti in pomesti hišo svojega srca in dati prostor vsemu, kar predlaga Bog.

Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo! Kaj pa je nebeško kraljestvo drugega kot ena sama medsebojna ljubezen? A za to se moram spreobrniti, priznati greh – se odvrniti od svoje sebičnosti in se dati na voljo Ljubezni. On prihaja, da me uči ponižne, nevsiljive, dobrohotne ljubezni v odnosih. Sprejeti Njega pomeni, da dopustim njegov vpliv in postajam počasi kakor On. Da delujem kakor On – bolje, da dopuščam, da On deluje po meni.

Ne prihaja z močjo, ampak skromno, a z veliko ljubeznijo. Verjamem, da bo ljubezen zmagala. Njegov vpliv se bo širil navzven, kot se širijo koncentrični krogi na vodni gladini. Tako se bo razodeval po meni in po tebi in vsi skupaj bomo vedno bliže čudovitim napovedim lepe medsebojne povezanosti.

Adventni čas je pravšnji čas, da Bogu dopustim, da v moje odnose z drugimi doda kvaliteto rahločutnosti, obzirnosti, prijaznosti, ljubezni in kar je še takega, kar gradi in povezuje.

s. Aleša Stritar
 Pixabay

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: duhovno
Oznake: duhovno
Prejšnji prispevek
V adventu po Gospodovih stezah miru
Naslednji prispevek
Koga čakaš?