„Jaz sem kruh življenja; živi kruh, ki je prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj.
Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.“
Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo:
„Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati (sprejeti)?“
Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim.
Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: „Ali hočete tudi vi oditi?“
Simon Peter mu je odvrnil:
„Gospod, h komu naj gremo?
Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo, da si ti Sveti, Božji.“
(prim. Jn 6,48.51-52.56.60.66-69)
S čim naj se hranim, da bom živel? Kaj bo izpolnilo moje bivanje? Za kaj je vredno živeti?
Človek išče, opazuje in poskuša. Postopno ugotavlja, da ga marsikaj, kar se mu sprva zdi obetavno in mu obljublja srečo, na koncu pusti praznega.
Spozna, da polnosti ni v tem, da sam kroji potek svojega življenja – v kontroli nad lastnim življenjem.
Ne v tem, da je občudovan in cenjen od mnogih.
Ne v tem, da mu je vedno vse po volji.
Ne v tem, da je sam v središču.
Globlje spoznavanje stvarnosti, razumevanje sveta in zajemanje lepote resda vodi k svojemu izviru, a samo po sebi pripelje le do praga.
Ni je v vsakovrstnem omamljanju in hlastanju po novostih.
Ne v mnogih površnih poznanstvih in ne v udobnosti lastnega zaprtega sveta.
Ni je v lagodnem življenju, ki v drobnih užitkih odteka v prazno.
Niti v stalnem obsojanju, mučenju in razosebljanju samega sebe.
Ne v vedno novih, manjših in večjih drobnarijah, s katerimi poskuša zasuti brezno, ki je v njem.
Niti v odnosu, če ta ni v Kristusu.
Kjer pa je Kristus – tam polnost prekipeva. On dopolni, da ne ostane nobena praznina, noben nič ne obstane, vse stopi na svoje mesto, da se pokaže veličastna podoba božje zamisli, v kateri ni nobene teme, nobenega strahu, nobenega zla, nobene izprijenosti, nobene laži, nobenega propadanja.
Kristus je Kruh. On je, ki nasičuje, v njem se začenja tisto življenje, ki bo večno.
Človek bolj kot ne tiplje in išče in neredko trešči ob meje – svoje, drugih; ob nedovršenost vse zgodovine, vsega stvarstva.
A okus nam je dan, poroštvo, Sveti Duh – isti Duh, ki je v Kristusu.
Če je Kristus središče, če je on med nami – se odpre nesluteno obilje in novost stvarnosti, v kateri je resnica in lepota in smisel.
In mi, ki smo Kristusovo telo, to Božje kraljestvo gradimo, pretapljamo svoje življenje vanj. Z našimi brati in sestrami – in zanje. Da bi imeli življenje.
Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš.
Ti si Kristus, Sin živega Boga.
(Jn 6,68; Mt 16,16)
s. Zala Vrabec