Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in molil: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogúbil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli v sebi polnost mojega veselja. Izróčil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici.« (Jn 17,11-19)
Jezus je s temi besedami molil pri zadnji večerji. Učenci so jih slišali, apostol Janez jih je zapisal. Jezusova najmočnejša želja je bila, da bi bili učenci eno kakor sta Oče in Sin. Da bi se ta edinost razlila na učence vseh časov, na kristjane vseh celin.
Kaj nas ovira pri tej edinosti? Kje so vzroki, da Jezusova želja vse prevečkrat ostane le pri besedah in načrtovanju, ne pa v dejanju?
Jezus je bil eno z Očetom, ker je želel vedno izpolniti njegovo voljo. Tudi ko ga je to stalo življenje.
Kaj pa mi? Smo vsaj malo podobni Jezusu in se trudimo vedno iskati le Božjo voljo? Ali pa nas naša volja vse prevečkrat oddaljuje od Boga in ljudi? Koliko znamo svoj ego pustiti zunaj in izstopiti iz sebe za dobro drugega?
Edinost ni uniformiranost, ampak je dialog in iskanje skupnega dobrega.
Gospod Jezus, Tvoja želja je še vedno aktualna in resnična. Z njo nam želiš pravega veselja. Zaneti v nas plamen Svetega Duha, da nas bo žejalo po resnici in pravi edinosti.
s. Mirjam Černigoj