Poveličujmo drugo častitljivo skrivnost,
počastimo Jezusa,
ki je šel v nebesa čudovito, čudovito.
Tako zapojemo pri častitljivem delu rožnem vencu.
Apostolska dela in trije evangelisti – Matej, Marko, Luka – vsak na svoj način prispevajo k podobi tega dogodka – skrivnosti Gospodovega vnebohoda.
Čeprav na zunaj, na videz, praznik nima središčnega pomena, je vendar nekaj, kar se nas močno dotakne.
Jezus odide, se odmakne v nebo. Ni ga več videti. Učenci gledajo v nebo. Ne vemo, koliko časa gledajo. Težko doumejo vse to dogajanje. Ni še prišel Sveti Duh, ki bi jih učil in spomnil vsega, kar jim je Jezus povedal. Še vedno se niso mogli ločiti od ideje Mesijevega zemeljskega kraljestva.
Dva moža v belih oblačilih jih zbudita iz nostalgije in vrneta v realnost. On, ki je odšel, bo spet prišel: „Ta Jezus, ki je bil od vas vzet v nebo, bo tako prišel, kakor ste ga videli oditi v nebo“ (Apd 1,11).
Ali nismo tudi mi navezani na Jezusa? Kako pa naj bomo? Tako, da ostanemo v njegovi ljubezni in spolnjujemo njegove zapovedi. V govoru pri zadnji večerji je to povedal, kakor je zapisal apostol Janez v 15,9-17.
s. Rafaela Glasenčnik