2. postna nedelja C, 13. 3. 2022
Na gori Atos je bila šola za svete slikarje, ki je poleg tehničnih in umetniških navodil
vključevala študij teologije in bogoslužja ter molitveno življenje. Ob koncu učenja je moral
vsak učenec narediti izpit – naslikati, ali kakor se pravilneje reče, napisati ikono Spremenjenje
na gori Tabor. Zakaj ravno to ikono? Cerkveni očetje razlagajo, da je bil to, kar so videli
apostoli na gori, predokus prihodnjega sveta po vstajenju mrtvih. Torej, kako bo izgledal svet
po vstajenju mrtvih, ko bo dosegel svojo končno popolnost.
S slikanjem te skrivnosti je moral ikonograf dokazati, da je tudi sam sposoben videti kozmos
ne več na posveten način, ampak z očmi vere, s pogledom, ki ga je v duhovnem zrenju
razsvetlila Božja milost, torej s spremenjenim pogledom. Središčni motiv ikone nas prestavi
naravnost v eshatološki čas, to je čas dopolnitve. Kot pravi evangelij, bo ob koncu časov
otemnelo sonce (Mt 24,28), ker se bo razodel v vsej svoji polnosti Kristus, resnično sonce, za
katerega je bilo sonce samo podoba. Kristusova podoba v belem namreč nakazuje, da je on
resnična luč sveta.
Še za trenutek ostanimo pri starih piscih. »Spremenjenje« (gr. metamorfhosis) pomeni
dobesedno »sprememba lika, oblike«. Vendar pisci že od nekdaj pravijo, da v tem primeru ni
mogoče misliti take spremembe. Če bi Jezus namreč spremenil obliko, ne bi bil več on,
apostoli ga ne bi več prepoznali.
Na gori Tabor se je torej zgodila sprememba luči, ne oblike. Uf, močna je tale! To pred
nas postavlja izziv, da bi stvari, dogodke – tudi tiste najbolj boleče – v življenju videli v novi
luči, ne pa jih poskušali spremeniti za vsako ceno. Ne smemo namreč pozabiti, da se je
dogodek Jezusove spremenitve na gori zgodil po prvi od treh napovedi njegovega trpljenja,
smrti in vstajenja. Jezus se zaveda, da se bo njegovo poslanstvo slabo končalo; gledano po
človeško bo vrhunec doživel na način polomije. Hkrati pa je prepričan, da ta polomija ni
konec, ampak pot. Skozi smrt se bo zgodila resnična zmaga. Ponižani, ranjeni, zavrženi
Kristus bo postal Gospod vesoljstva. Prav preko smrti se bo rodilo življenje in zmaga.
Če smo pošteni, naj gre za apostole ali za nas danes, nismo ravno naklonjeni takšnemu načinu
gledanja. Jah, presneto težak je! Bogu je to povsem jasno, zato je »v ogenj« poslal Sina, ker
človek tega sam ne zmore. Ko pa smo s krstom enkrat vcepljeni v Sina, imamo odprt prehod
preko smrti k Očetu. To še vedno ne pomeni, da bo za nas odslej vse gladko, ne, ne. Biti v
Sinu pomeni iti z Njim – apostol Pavel bi rekel skriti v Njem (prim. Kol 3,3) – skozi dramo
življenja. Razlika je v tem, da v luči Jezusa Kristusa oz. v moči Svetega Duha vsi dogodki
življenja dobijo novo perspektivo in smisel. A največkrat ne kar naenkrat, ampak počasi in v
potrpežljivosti.
s. Metka Vrabič
p. Marko I. Rupnik: Jezusovo spremenjenje na gori, Litija, cerkev sv. Nikolaja, 
Centro Aletti