Jezus uči in ozdravlja (Mr 1,21-28)
Pridejo v Kafarnaum.
Kdo?
Jezus s prvimi učenci.
Takoj prvo soboto je stopil v shodnico in učil.
V Kristusovem času je imel vsak kraj svojo shodnico. V njej so se ob sobotah Judje zbirali, opravljali svoje liturgične molitve, poslušali branje iz starozaveznih knjig in razlago pismoukov.
Takoj prva sobota – tukaj ni bilo nobenega odlašanja.
Jezus uči in ljudje strmijo. Z odprtimi očmi in usti. Kakšen nauk! Kakšna moč! Pismouki pa ne znajo in ne zmorejo tako.
So mar vedeli, da je med njimi človek z nečistim duhom?
Zasliši se krik: „Kaj imaš ti z nami, Jezus Nazarečan? Si prišel, da nas pogubiš? Vem, kdo si – svetnik božji.“ Vladar tega sveta je ogrožen. Grozi mu izgon.
Jezus se ne ustraši. Dostojanstveno zapove: „Umolkni in pojdi iz njega!“ Nečisti duh je človeka stresel, zavpil ter šel iz njega.
Ljudje so še bolj začudeni in se sprašujejo: Kaj je to? Nov nauk in nova moč. Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni! Še nikoli videno.
Recimo, da se ljudje tisti dan niso o ničemer drugem pogovarjali. Da. Govorili so in govorili, naprej pripovedovali. Ali to ne spominja na kasnejši binkoštni dogodek?
Pa mi? Po branju tega odlomka tudi mi še nekaj časa strmimo, skušamo dojeti.
Lahko vzamemo v roke rožni venec in molimo desetko „Ki je oznanjal Božje kraljestvo“.
Skušamo še ostati pri njem, pri Oznanjevalcu.
Morda se bodo v srcu pojavila vprašanja?
Ali ni tudi moje srce kdaj shodnica?
Ali se v meni ne bojujeta dobro in zlo? Laž in resnica, vera in nevera?
Ko se nakopiči odpor, zgrabi jeza, se dvigne upor …
H komu pojdemo, če ne k njemu, ki je oznanil Božje kraljestvo?
Strmenje in čudenje pa lahko preprosto preide v hvalo in zahvalo kakor v psalmu 95:
Pridite, vriskajmo Gospodu,
vzklikajmo skali našega odrešenja.
Pojdimo mu naproti s hvaležnostjo,
vzklikajmo mu z veselimi spevi.
s. Rafaela Glasenčnik