Hoditi za Jezusom

Evangeljski odlomek 13. nedelje med letom ima dva dela. Prvi pripoveduje o srečanju Jezusa in njegovih učencev s Samarijani, drugi pa o hoji za Kristusom.

Jezus je na poti v Jeruzalem, v mesto svoje Velike noči. Odločil se je za ta korak, da izpolni Očetovo voljo. V samarijski vasi, kjer bi se rad malo odpočil, ga ne sprejmejo, ker je namenjen v Jeruzalem. Učenca Jakoba in Janeza to tako zelo razjezi, da bi rada priklicala ogenj z neba, ki bi pokončal negostoljubne Samarijane. Učenik pa ju pograja.

Jezusov duh je duh nenasilja, usmiljenja. On, ki je vsemogočen, ne poseže vmes kot mogočni vladar, da bi upognil svoje podložnike, svoje sovražnike, ampak čaka ponižno, siromašno na spreobrnitev.

Nato odpotujejo v drugo vas. Kot naredijo to reveži, ko so jih ljudje zavrnili. Vživim se v Jezusa, ki odhaja drugam.

Gospod, ob tebi premišljujem o svoji nepotrpežljivosti sama s seboj, z drugimi, z okoliščinami … O nepotrpežjivosti zaradi neuspehov, zavrnitev … In prosim: Daj mi, Gospod, svojo božjo potrpežljivost.

Jezus nadaljuje svojo pot proti Jeruzalemu. Sreča nekaj mož, verjetno mladih. Prvi se velikodušno sam ponudi Jezusu: »Ali me hočeš? Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus ga opozori, da navdušenje ne zadostuje za hojo za njim. Sklicuje se na neudobje, na uboštvo svojih razmer. Prav sedaj gre naproti svoji tragični usodi v Jeruzalemu. Biti Jezusov učenec pomeni pripraviti se, da bo zavržen kot on, ne imeti več varnosti …

Gospod, tudi jaz bi hotela iti za teboj, kamorkoli boš šel. Toda zdaj vem, »kam« si šel. In Golgote se bojim, to ti priznam. Ne morem resnično iti za teboj, če mi ne daš za to moči.

Nekoga drugega Jezus pokliče: »Hodi za menoj!« A ta odgovori: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Reče mu: »Pusti, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve …« Jezus zahteva od njega, da pretrga družinske vezi in takoj začne oznanjati Božje kraljestvo.

Tretji mu reče: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovoli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus pa mu odgovori: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.«

Jezus, zahtevaš zelo radikalne poteze, čeprav si naročal, naj ljubimo svoje starše. Sam si nam dal zgled nežne vdanosti in ljubezni do svoje matere in očeta. Želiš pa, da kot tvoji učenci dajemo prednost Božjemu pred človeškim. Le tako nam boš dal »spoznati pot življenja, polnost veselja pred tvojim obličjem, večne radosti na tvoji desnici,« kot pravi psalm med berili.

s. Mira Rožanc
Steza na Golico. Foto: s. Martina Štemberger

 

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: duhovno
Oznake: duhovno
Prejšnji prispevek
Nositi križ
Naslednji prispevek
Usmiljeni Samarijan