15. nedelja med letom C, 10. julija 2022
Lk 10,25-37
Iz otroških let mi ostaja čuden spomin na priliko o usmiljenem Samarijanu. Kot majhna deklica bi tudi jaz zbežala pred najdenim ranjencem – preveč grozen prizor, da bi ga lahko gledala, pomagati pa sploh ne bi znala. Še danes ugotavljam, da nimam veliko zdravniških talentov. A Gospod hoče povedati veliko več od kratkega tečaja prve pomoči, čeprav se nazadnje vrne k njemu.
Odkar sem odkrila, da je srčika prilike nekje drugje, tudi tisti zadnji stavek: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« ne pade name kot neka težka moralna obveza nečesa, kar se mi samo po sebi upira, ampak se odpira prostorje globokega veselja, hvaležnosti, odnosa …
Cerkveni očetje in tudi nekateri sodobni biblicisti v usmiljenem Samarijanu vidijo Jezusa, ki se usmiljeno sklanja k ranjenemu človeštvu. On, ki gre preko vseh mej, da bi se približal človeku, v resnici razodene Očetovo ljubezen. Prav ta vidik prestavi priliko iz zgolj etičnega vidika v perspektivo ljubezni. Ljubiti pa pomeni razdajati se, trošiti se, se pravi umirati. A človek zmore ljubiti šele potem, ko je doživel, da je ljubljen. Izkušnja ljubljenosti, odrešenosti človeka tako zaznamuje, da ne more drugače, kot da svoje življenje živi kot dar za druge.
Tisti, ki je v svojem življenju hodil iz Jeruzalema proti Jerihi, padel med razbojnike in jo pošteno skupil, nato pa je le prišel nekdo mimo in ga dvignil, povil rane in poskrbel zanj, tega obličja ne pozabi in hoče pomagati drugim, ki jih najde v potrebi. Pot iz Jeruzalema ven je pot oddaljevanja od Boga, ki jo hodi Adamov potomec in se skriva pred Bogom. Razbojniki so lahko najrazličnejše stvari, dogodki, odnosi … v našem življenju – tudi darovi, s katerimi nas je obdaril Bog, pa jih zlorabljamo, ko naše srce, naše življenje, naša moč, naša razumnost niso prežeti z ljubeznijo, pač pa s sebičnostjo. Vse to je delo sovražnika, ki je lažnivec in morilec od začetka in je po njegovi nevoščljivosti smrt stopila na svet. V nasprotno smer pa hodi ta Samarijan, se vzpenja iz Samarije proti Jeruzalemu in vzame s seboj človeka, da bi dopolnil delo odrešenja. Da, prav tisti, ki ga imajo judovski voditelji za požrešneža in pijanca, krši postavo, jé in pije z grešniki in cestninarji, se dotika gobavca, pusti, da se ga dotika grešnica … On se je namreč spustil na vsa območja pogube, na človekove Samarije, da bi vsem prinesel Očetovo ljubezen, da bi se spet prepoznali kot sinovi v Sinu.
Veselje, ker sem bila najdena, ozdravljena in se spet odkrila kot ljubljena, me odpira za velika in drobna dejanja ljubezni do bližnjega.
s. Metka Vrabič
Usmiljeni Samarijan (it. Buon Samaritano) Foto: Centro Aletti