1 Mz 18,1-10
Pri odlomku o Abrahamu se v teh vročih dneh najbrž marsikdo prepozna v sedenju pred šotorom ali v tekanju sem in tja ali v pripravah na obiske … Morda koga pritegne zgled čudovite gostoljubnosti iz davnine ali pa se zamisli ob za današnji čas že kar pretirani ustrežljivosti. Odmevajo mi Abrahamove besede: »Nikar ne hodi mimo!« Mu je dolgčas? Se čuti osamljenega? Zakaj si tako zelo želi tega obiska? Le kaj ga tako požene v tek?
Prejšnja poglavja prve Mojzesove knjige nam odkrivajo, da je Abraham zelo v letih, zato je njegova gibčnost, ko sprejema obiskovalce, se pred njimi prikloni do tal ter jim z vso skrbnostjo ljubeznivo streže z najboljšim, kar premore, prav vznemirljiva. Abraham v svoji tankočutnosti in globoki veri v obiskovalcih kmalu prepozna Božjo navzočnost ter prednje položi vse, kar je in kar ima.
Morda ob tej gostoljubnosti v njegovem srcu oživi obljuba, ki mu jo je dal Bog, da bo po Sari prejel potomca in številen zarod. Abraham in Sara sta bila namreč prileten par, ki je v zakonu zaman čakal na rojstvo dediča; Sara je bila tudi nerodovitna in je zaradi tega hudo trpela, toliko bolj, ker je tedanja družba rojevanje številnih otrok v družini zelo cenila. Abraham je Božjo obljubo sprejel v veri, jo v sebi zvesto hranil ter zaupal, da jo bo Bog izpolnil. Z leti se je vse bolj zavedal svoje človeške krhkosti in se vedno bolj odpiral Bogu in njegovi volji. Zorel je tudi v odnosu do Sare, ki jo je nadvse ljubil. Namesto da bi se predajal poželenju, je vse bolj sprejemal Saro takšno, kot je bila – nerodovitna. Z odrekanjem sebi in s sprejemanjem drugega je pripravljal prostor novosti življenja. V svoji stanovitnosti in trdnem upanju je zdaj v vsej svoji razpoložljivosti in predanem služenju Bogu zaslišal: »Čez leto dni se bom vrnil k tebi in glej, tvoja žena Sara bo imela sina.« Uresničitev obljube se je približala! Ali bo stoletni Abraham zmogel še kar čakati, ne da bi se ga polotili naveličanost, dvom, nezaupanje? Abraham veruje, da je Bog neizmerno večji od njegove in Sarine nemoči, starosti, neplodnosti in da more v njun zdaj zrel odnos vnesti svežino in dar potomstva.
Abrahamov »ne hodi mimo« je zame predvsem povabilo, da bi bila še bolj pozorna na drugega in bi znala z njim zastonjsko deliti, kar premorem – zlasti sprejemajoč, gostoljuben pogled, dobro besedo, nasmeh. Je gostoljubje predvsem v odlično pripravljeni pojedini? Bolj kot to je gotovo v iskreni odprtosti do drugega, še prej pa v iskrenosti do sebe, do svojih notranjih namenov, te pa nam pomaga odkrivati in prečiščevati le Gospod, ko ga zaupno povabimo in sprejmemo k sebi.
Da, zaupam, da pristno gostoljubje lahko tudi v moje, v naše odnose prinese novost in svežino, saj Bog daje sad tam, kjer zanj pripravimo prostor.
s. Vida Tomažič
Marc Chagal, Abraham in trije angeli. Foto: bibbiagiovane.it
