Mojo pozornost pri prvem branju tega svetopisemskega besedila najprej najbolj pritegne škorpijon. Spreleti me srh po telesu, ko pomislim na to žival, čeprav sem do sedaj naletela zmeraj le na škorpijone v njihovi posušeni izvedbi. Kakšen živ se še ni sprehodil mimo mene, kaj šele da bi okusila njegovo želo. A me je Wikipedia pomirila: “Pik večine vrst škorpijonov ni smrtno nevaren, na mestu pika se pojavijo bolečina in oteklina, mesto lahko tudi pordi in srbi”.
Vsak pik, kadar se v naše telo izlije strup, boli, naj bo od škorpijona ali od kače. Tega nam naš Očka (Aba) ne želi. Ponudi nam ribo in jajca. Dobre stvari, ne slabih. Zares verujem, da mi da moj Očka tisto, kar je zame dobro?
Jezusov odnos z Očetom je bil poln te dobrote. Ko ga učenci prosijo, naj jih nauči moliti, jih samo popelje v ta njun intimen odnos. Učenci so povabljeni, da nebeškega Očeta pokličejo: “Aba!” Očka. Izraz Aba uporabi še Pavel v Pismu Galačanom: “Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: »Aba, Oče! (Gal 5,6)« in čez nekaj let v Pismu Rimljanom: “Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!« Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci (Rim 8,15-16)”.
Zakaj bi bilo to tako pomembno? V hebrejskih besedilih izraza Aba ne najdemo. Bog je sicer opisan kot nežen: “Ali je Efrájim moj dragi sin ali otrok ljubljenček? Kadar koli mu zagrozim, se še in še spomnim nanj. Zato moje srce bije zanj, zagotovo se ga usmilim … (Jer 31,20)”. A nikjer ni zaznati bližine, kot jo imata Jezus in njegov Oče.
Kadarkoli molimo Očenaš, molimo skupaj z Jezusom. Prošnje in besede so v teh trenutkih eno. Skupaj z njim smo ubogi v najboljšem pomenu besede. Zaupamo mu kot njegovi ljubljeni otroci. Vemo, da bo poskrbel, da bo vse dobro, čeprav imamo strahove, negotovosti in dvomimo.
Si lahko predstavljamo majhnega otroka, ki odkriva svet, in ves navdušen prinese domov kačo? Najverjetneje bo kakšna belouška, a starše bo zajela panika. Otrok ne ve, morajo mu pokazati kaj je dobro in kaj ni. Podobno velja na duhovnem področju. Čeprav smo odrasli, ne vemo zmeraj kaj izbrati in kako se odločati. Nimamo te prave modrosti, ki jo potrebujemo. Ima jo Aba in mi ga lahko prosimo, da nam naj jo da.
Zato je Jezus naučil učence moliti in učenci svoje učence in ti učenci svoje naslednike. Mi predajamo to molitev naslednjim rodovom. A ne gre samo za molitev, gre za odnos z Jezusom Kristusom, v katerem smo bolj trdno zasidrani, kadar molimo. Prošnja, naj nas Jezus nauči moliti mora biti zmeraj živo navzoča v našem srcu. Ne znamo vsega, ne vemo kako se približati bližnjim po prepiru, ne upamo si pozdraviti nekoga, ki nas je prizadel, besed odpuščanja kar ne moremo in ne moremo izgovoriti … za vse to in še toliko drugih osebnih, Cerkvenih in družbenih kratkih stikov potrebujemo Očkovo pomoč.
s. Polonca Majcenovič
Pixabay