Na zahvalno nedeljo je najprej prav, da rečemo HVALA.
Ali smo komu sploh dolžni reči hvala?
Če čutimo, da je prav reči hvala, najprej čutimo, da smo obdarjeni, da smo od nekoga nekaj prejeli.
Najprej je tu življenje, ki nam je darovano od Boga in naših staršev, ki so se odločili, da nas sprejmejo in ne odklonijo. Z življenjem pa smo prejeli tudi vse talente in zmožnosti, ki nam omogočajo, da z njimi ustvarjamo in živimo polno življenje.
Potem pa gre zahvala vsem, ki nam kaj dajo, da lahko svoje življenje živimo in ga živimo v polnosti.
Kako pa mi Božja beseda današnje nedelje govori o zahvaljevanju?
V prvem berilu iz knjige preroka Malahija Mal 1,14-2,2.8-10 se zdi, da Bog, ki o sebi pravi, da je velik kralj, grobo graja in napoveduje strašno maščevanje ljudstvu, ki ga je zapustilo. A ko preberemo zadnji dve vrstici, spoznamo v Bogu nežnega Očeta, ki bi vse naredil za svoje otroke. To potrdi tudi apostol Pavel v drugem berilu, ko piše Tesaloničanom 1 Tes 2,7-9.13, da so med njimi nastopili kot mati, ki neguje svojega otroka. In Tesaloničani so sprejeli ta nauk, da se Pavel veseli in zahvaljuje Boga zanje.
V evangeliju Mt 23,1-12 pa najdemo povzetek obeh beril, če dobro pogledamo in preberemo. Jezus jasno pove, da naj se nauka držimo, pomembna pa je prava drža v vsem tem. Drža ponižnosti, ki izhaja iz zavedanja, da nam je vse dano. Tu pa nastopi hvaležnost. Imamo Očeta, imamo Učitelja in Vodnika. Zato smo med seboj bratje in sestre. In pravo razmerje med nami ni gospodovanje, ampak služenje drug drugemu.
Kar koli drugega od tega nas lahko pripelje stran. Stran od Boga in bližnjega. Seveda Bog tega ne želi, zato pa znova in znova prihaja – če je treba tudi z besedo svarila. Tudi po mojem bližnjem.
Hvala ti, Gospod Bog, Oče, Sin in Sveti Duh, ker ti je mar zame!
s. Mirjam Černigoj
arhiv Frančiškanski samostan Kamnik, Romanje šolskih sester 2023