10. maj 2020. Ena od sester mi napiše o doživljanju situacije okrog njih: »Ej, jaz sem pa že par dni čisto pretresena …« Razlog za pretresenost naj ostane skrivnost, sporočilo je sklenila z besedami: »V vsej tej bolečini sem si prav zaželela en pogled na nežno Marijo, ki ne obsoja, samo sprejema in ljubi …« Ikone so moja ljubezen, ki pride zmeraj zadnja na vrsto, a sem se lotila dela. Najprej sem brskala po spletu in iskala ustrezno podobo Marije. Našla sem Našo Gospo upanja. Ikono začnem pisati šele takrat, ko me »ujame«, ko priklene moje srce nase. Na srečo je bila všeč tudi naročnici.
Potrebovala sem nekaj mesecev, saj težko ustvarjam »na ukaz«. Roka začne nanašati barve šele, ko sem res mirna v Gospodu. Na ikoni se namreč vidi duhovno stanje ikonopisca in zato raje počakam na te milostne trenutke sodihanja s Podobarjem.
Upanje je tisto, ki krepi v trenutkih, ko smo pretreseni. Po SSKJ je upanje »duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja: upanje nastane, se okrepi, utrdi; ekspr. upanje v njem gori, pojema, se poraja, živi; ekspr. v njem je vstalo, zraslo novo upanje; umirati brez upanja; biti poln upanja; ekspr. iskra, plamen, žarek upanja / ekspr. upanje se jim sveti v očeh.«
Upanje je ob veri in ljubezni ena treh teoloških kreposti. Kaj pomeni upanje v Svetem pismu? Gre za pričakovanje večnega življenja. Pavel nam to pove v začetku svojega Pisma Titu: »Pavel, Božji služabnik in apostol Jezusa Kristusa, zaradi vere Božjih izvoljencev in spoznanja resnice, ki se ujema s pravo pobožnostjo – v upanju na večno življenje, katero je Bog, ki ne laže, obljubil pred večnimi časi, svojo besedo pa ob svojem času razodel v oznanilu, ki je bilo zaupano meni na povelje Boga, našega odrešenika – Titu, pravemu sinu po skupni veri: milost in mir od Boga Očeta in Kristusa Jezusa, našega odrešenika« (Tit 1).
Pavel piše o večnosti tudi v Pismu Rimljanom: »Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov. Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, in sicer ne po svoji volji, ampak zaradi njega, ki ga je podvrgel, v upanju, da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa. Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi? Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo« (Rim 8,18-25).
Ikona je spisana, ob njej pa živi moja želja, da bi se vsakemu, ki jo bo pogledal in pred njo molil, v očeh zasvetilo upanje. V živo jo bo mogoče videti, dokler ne bo leta 2021 odpotovala tja dalečv tuje kraje in bo tam budila upanje sredi pretresenosti in bolečine. Res upam, da se bo vse to tako tudi zgodilo.
s. Polonca Majcenovič
