To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: »Kdo si ti?«, je priznal in ni tajil. Priznal je: »Jaz nisem Mesija.« »Kaj torej? Si mar Elija?« so ga vprašali. »Ne, tudi to nisem,« jim je rekel. »Ali si prerok?« »Ne,« je odgovoril” (Jn 1,19-21).
Janez Krstnik se je zavedal, kdo je, in prav tako, kdo ni. Ni ga bilo strah priznati, da ni ne Mesija ne Elija ne prerok – ni ga bilo strah sprejeti, da je manj od tistega, kar drugi mislijo o njem. Vedel in sprejel je, da je samo glas: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaija« (Jn 1,23). Vedel je, da ni vreden, da bi se približal večjemu: »Nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali« (Jn 1,27).
Kako mi vidimo sebe? Se poznamo? Si kdaj mislimo, da smo premajhni, prešibki, nevedni, nesposobni za oznanjevanje? Da so drugi večji, boljši od nas? Si želimo biti nekaj, kar nismo? Evangelij nas opogumlja, da lahko vsak še tako majhen glas opravi nalogo, za katero je poslan.
Naj nas nedelja Gaudete opogumi, da se spustimo globlje, premagamo strah pred mnenjem drugih in si upamo biti to, kar smo. Bodimo pozorni na misli, želje in čustva, ki jih v nas prebujajo razni dražljaji od zunaj, mnenje drugih ljudi. Dobro je, da jih poznamo, a jim ni potrebno namenjati posebne pozornosti, saj nas želijo večinoma usmeriti k našemu »jazu«, k egoizmu. Moj pravi sovražnik ni moj bližnji, ampak moj »jaz«. Resnično veselje je v osvoboditvi od egoističnih nagibov in v sprejemanju tega, kar smo, brez strahu.
s. Martina Štemberger