V kapeli našega študentskega doma sv. Elizabete v Mariboru, ki smo ga zaradi epidemioloških razmer morali začasno zapreti, me bolj kot kadajkoli prej nagovarja lepota tišine. Spokojnost ob zrenju plamena prižganih svečk na adventnem venčku. Zavem se, da letos Gospod na poseben način prinaša luč v temine mojega srca. Prav zares, milosten čas adventa in tiho vstopanje v prenovljeno veselje.
Ko začenjamo božično devetdnevnico, sije ta Luč še močneje. Da nas predrami, opogumi in usmeri naš pogled k bistvenemu. V tem času bomo v enem izmed beril brali:
»Gospod, tvoj Bog je pri tebi, mogočni rešitelj! On se veseli nad teboj v obnovljeni ljubezni; vriskajoč se raduje nad teboj, kakor ob prazniku.« (Sof 3, 17)
In v zelo različnih življenjskih situacijah nam prihaja letos naproti ta milosten čas odrešenja. Morda v strahu pred izgubo službe, morda v negotovosti zaradi bolezni. Morda v bolečih odnosih ali soočanju z ranami iz preteklosti, morda … Naj sredi tihega hrepenenja, da bi se Gospod ustavil tudi pri meni, vstopil in prenovil moje srce, zaupam, da On ni pozabil name.
Ob pričakovanju Kralja, ki prihaja, nam tako vsem želim, da bi naredili prostor Ljubezni. Jo sprejeli in ji dovolili, da ozdravi, kar je bolno, da odreši, kar je neodrešeno in s prenovljenim veseljem napolni naša srca, da bomo na božični večer skupaj s prerokom Izaijem lahko zapeli:
»Silno se veselim v Gospodu, moja duša se raduje v mojem Bogu. Zakaj odel me je z oblačilom odrešenja, ovil me je z ogrinjalom pravičnosti /…/. « (Iz 61, 10)
s. Tina Dajčer