Evangeljski odlomek 4. adventne nedelje (Lk 1,26-38) nas popelje v srečanje Marije z nadangelom Gabrielom. Natančneje, v prizor Marijinega oznanjenja, ki so ga umetniki skozi stoletja tolikokrat želeli ujeti na svoja platna, freske, v skulpture.
Ob premišljevanju tega svetopisemskega odlomka se pogosto ustavim ob besedah: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj.« (Lk 1,28)
Marija, ki je znala angelove besede ohraniti v svojem srcu, me uči umolkniti pred skrivnostjo učlovečenja in me hkrati vabi, da bi tudi moje srce postajalo odprto za Božjo besedo, razpoložljivo za sodelovanje z milostjo. To pomeni, da jo najprej prepoznam in sprejmem. Da ji dovolim, da vstopi v hišo mojega srca in ga z ljubeznijo preoblikuje. Milost vstopa nežno in tiho in vendar tolikim našim odnosom daje okus, barvo, toplino.
Angel Gabriel Mariji spregovori tudi o Elizabeti: »Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« (Lk 1,36-37)
Kolikokrat se nam morda zazdi, da nekaj, kar smo sejali, ni obrodilo sadu. Ali pa je srce postalo mlačno zaradi nepotrpežljivosti nad Gospodovim prihodom in občutkom nerodovitnosti. Bomo novorojenemu Detetu, našemu Odrešeniku, na letošnjo božično noč dovolili, da vstopi v naše jasli? Ga preprosto sprejeli in se Mu pustili presenetiti?
Božja ljubezen, ki se sklanja k človeku, je lepa, nežna, ustvarjala, iznajdljiva in zastonjska. Naj nam Gospod pomaga, da jo bomo sprejeli in skupaj z Marijo z obnovljenim zaupanjem molili: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji Besedi!« Lk 1,38)
s. Tina Dajčer