Ob premišljevanju evangelija 32. nedelje med letom nas misli lahko zanesejo k vprašanju, kako da ženin kar zapre vrata, če je devicam zmanjkalo olja, kje je njegovo razumevanje devic, ki so se vendarle trudile z nakupovanjem. Morda bomo razumeli, če začnemo na drugem koncu.
Večino časa je Jezus (Ženin) tisti, ki trka na vrata naših src. Kljuka, ključavnica in ključ teh vrat pa je le na notranji strani, kajti On se nikomur ne vsiljuje. Le jaz, lastnik kamrice svojega srca, lahko odprem ta vrata. Jezus zunaj samo trka in čaka. Vsak dan znova. Večkrat na dan.
V tej priliki pa Jezus govori o edinem trenutku, ko bom na tisti strani vrat, kjer ni kljuke, ključa in ključavnice. Imel pa bom v rokah posodico. V njej bo … Tisto, kar sem vanjo prej postavil. Zato naše premišljevanje sedaj od vrat preusmerimo k posodici. Vprašajmo se, kaj dajem vanjo?
- Zbiram praznino nenehnih pričakovanj od vseh okrog sebe ali pa jo polnim z oljem hvaležnosti za tisto, kar prejemam?
- Zbiram vodo plehkih informacij, ki le za hip odžejajo, ali pa v posodo vlivam tudi Božjo Besedo, ki je živa voda, ki teče v večno življenje, in hkrati olje, ki da moč in me krepi, da zmorem sredi vsakdana odgovarjati na resnični Božji klic?
- Ali v posodici zbiram le užitke življenja in to tako silovito, da je posodica v nevarnosti, da poči, ali pa imam v posodici tudi olje evharističnega Kruha, ki usmerja pogled k vratom večnosti?
Vsebina posodice je ta, ki v resnici odpira ta vrata, kajti ta vrata je Kristus, kot je sam povedal (Jn 10,6). Če imam v posodici olje, se vrata ne bodo zaprla. Tako spoznam, da ni pomembno, kdo in kdaj bo ob sodbi zaprl vrata, bistveno je, da ne pozabim, da je ključ od vrat zaupan meni. Imam ga v posodici, če vanjo nalivam olje. Kaj bom dal ta teden v posodico? Bom odprl Kristusu, ki trka?
Morda mi bo v pomoč, da prisluhnem pesmi s. Klare.
s. Ema Alič