Jezus je takoj iztegnil roko

Gospod, ko me presuneta Tvoja ljubezen in Tvoja moč, se podam v valove življenja združena s Teboj in polna zaupanja. Takrat skupaj premikava gore: včasih krtine vsakdanjih naporov, stisk in skrbi, včasih visoke gore greha. Ničesar me ni strah.

A zgodilo se je, da je v mojem srcu vzbrstelo seme dvoma. Skovala sem načrte po svoji meri (oh, saj sem ohranila tvoj namen … ali res?) ali upala na sad, sočen, bogat (morda tisti iz sredine vrta?) … Šele ko me je postalo strah nevihte, sem se zavedala, da moj pogled več ne seže do Tebe in da me valovi plašijo. Izvil se je iz mene krik: »Gospod, reši me!« In ti, vedno Emanuel (tudi, ko moja vera usiha), si takoj iztegnil roke, me prijel in stopila sva v čoln vere. Pa sva spet premikala gore in krtine vsakdana.

s. Ema Alič

Kategorija: duhovno
Oznake: duhovno
Prejšnji prispevek
Zakaj trošite za to, kar ne nasiti?
Naslednji prispevek
Marijino vnebovzetje
Meni